Ko začnem zapuščati podstrešje, se ves čas tresem. Ne vem kaj naj naredim. Niti ne vem kdo je to pisal. Mogoče kakšen sorodnik? Kaj pa vem. Hladen veter, mi ves čas piha po koži. Stopim na prvo stopnico lesene lestvi. Ta zaškripa. Plezam naprej in ko prispem na tla, si z roko otipam žep. V njem je še vedno pergament. Živčno stopim v dnevno sobo, ki je že povsem prazna. Pogledam še v kuhinjo, jedilnico in spalnico. Tudi ti dve sta čisto prazni. Za sabo zaslišim korake.
''Gremo? Z mamo sva že vse izpraznila.'' me vpraša oče.
''Ja lahko.''
V avtu je vse tiho. Jaz pa le zrem na pergament.
''Kaj imaš to v roki?'' me vpraša mama. Očitno je videla, da imam nekaj v roki.
''Eh, nič. Na podstrešju sem našla.''
Nič ne reče, le obrne se naprej.
-------------------
Ko stopim v svojo sobo, padem na posteljo in si še enkrat pozorno ogledam pismo. Napisano je meni. Kako naj pridem nazaj na vrt? Naj komu povem to? Ne vem več kaj naj naredim, zato si v roke vzamem telefon in odprem aplikacijo, da se malo sprostim. Brskam po njej, a zaslišim glas.
''Isabel, tukaj sem.''
Razgledam se po sobi. Nikogar ni nikjer.
''Kdo si? Nikjer te ne vidim,'' vprašam. Glas se mi zdi znan.
''Če boš verjela v to, da me lahko vidiš, me boš lahko videla. Zapri oči in si misli: 'Vidim te lahko.'
Zaprem oči. V glavi si ponavljam te besede. Glas mi pove naj jih odprem.
Pred svojo posteljo stoji duh. Duh babice. Otrpnem. Ali so to sanje? Stresem se z glavo, da bi se prebudila, a se ne zbudim. To pomeni, da je to resnično.
''Babica? Si to res ti?'' jo vprašam.
''Da ljuba Isabel. To sem jaz. tvoja babica,'' mi odgovori.
''Veš za…?'' jo želi vprašati, a me že prekine.
''Da, draga Isabel. Vem za pismo. Le ti lahko rešiš mene in še nekoga.''
Vprašam jo o čem govori, a mi e pove, da mi lahko pove samo to.
''Ne razumem. Kdo je napisal pismo? Zakaj ga je napisal? Zakaj in kako te lahko rešim?''
''To boš izvedela kmalu. In tudi vidiva se kmalu. Vedi, da sem vedno z tabo. Ko me boš potrebovala, si samo v mislih povej besede. A pokličeš me lahko le trikrat. Čem pokličeš štirikrat, naju ne moraš več rešiti. Zato si zapomni: Bodi previdna pri vsakem koraku. Le ti si upanje. Srečno…''
''Ampak…'' že je odšla. Jutri ne grem v šolo. Jutri grem rešit babico, čeprav ne vem kako, a uspelo mi bo.
-------------
hajj guyss, dons mauu krajsii delčkk hehh<3:heart: ampkk, nism mela neki full idejicc, ampk mi je uspel spravit nekj skupp<3
trenutno pa obeščam:
Nixi25
Tj232
Girliee
puhi10
Morska zelvica
Če pa še kdo želi da ga obvescamm, mi pa kr napisi pod komentarckk<3 lovvjuu<3