*b*1. POGLAVJE*b*, 2. del


*b*Nicole Brown*b*

In takrat vstopi v razred. Layla. Lepa Layla. Njeni lasje so speti v dve ''polovični'' figi. Njeni zlati lasje so malo pobarvani rožnato. Njen prevelik beš pulover in svetle oprijete kavbojke. Njen odrasel obraz. Hkrati jo obožujem, hkrati sovražim. Če z njo primerjaš mene, sem popolna zmešnjava. Čokoladne rahlo skodrane močne lase imam vedno spuščene, moje črne oči so tako dolgočasne. Morja rahlo zagorela polt je pač bedna. Ampak, koga briga. Nosim volnen rdeče-rjav pulover, črne oprijete kavbojke. Rada imam jesen. Ne maram Svari, ki preveč kažejo kožo. Nisem taka kot Layla. Drugačna sem. In na to sem ponosna. Hkrati pa si želim biti točno taka, kot ona. Popularna, lepa. Mogoče bi me kak fant povabil na valeto. Tako pa bom verjetno končala z Mikom. Tega pa nočem. Pametnjakovička in bandit ne gresta skupaj.

Zslišim zvonec in na svojo klop zložim zvezke. Nenadoma se nekdo za mano odkašlja. Obrnem se.
»Kaj?« zdolgočaseno vprašam. Za mano stojita Jane in Maya.
»Umakni se, luzerka. Tu sedijo prava dekleta.« Zamahne s svojimi blond lasmi in sede na mesto, kamor sem želela jaz. Poraženo se usedem v drugo klop, pred njiju. Za njima pa sedita Layla in Clara. Pred mano se sedi nihče. Z mano ne sedi nihče. Tako je. In nikoli ne bo drugače.



Popoldne se nejevoljno vrnem domov. Moja starša sta že v kuhinji in pripravljata kosilo.
»Živijo, ljubica. Kako je bilo v šoli?« vpraša mama.
»Dobro,« rečem in že hočem odložiti torbo.
»Naredi nalogo. Potem pridi na koilo. Potem se uči,« mi reče oče. Zavzdihnim in poberem torbo.
»Prav očka,« odidem v sobo in se vržem na posteljo. Odvlečem se na stol za pisalno mizo in začnem delati domeče naloge. Sovražim račune. Sovražim matematiko in naravoslovje. Sovražim zgodovino in geografijo. Sovražim slovenščino in angleščino. Hočem iti na oblikovalsko srednjo šolo in faks za modno oblikovanje. Hočem biti modna oblikovalka. Amak ne. Moja starša hočeta, da postanem lepotna kirurginja. To pa naravnost sovražim. Nikoli mi ne bo uspelo priti na oblikovalsko srednjo šolo. Ne, vtaknila me bosta na medicino. Plastično medicino, če se da. Nočem tja. Ne bom šla tja. Če bo treba si bom znižala ocene, da ne bom mogla iti, čeprav me bo to stalo veliko. A biti modna oblikovalka so moje sanje. Veliko oblek in oblačin imam že narisanih v svoji skicirki. Mogoče si jo bom za valeto nekje sama sešila, čeprav bo gotovo drago. Doma imam sicer šiviljski stroj, a nimam stojala. Bom pač naredila na drugačen način.

»Nicole, pridi na kosilo!« me pokliče mama. Vstanem in odidem v jedilnico. Živimo v bloku v kar velikem stanovanju, zato je precej lepo. Sedem za mizo in mama mi pred nos postavi krožnik s špageti. Njam! Vestno jem.
»No, Nicole. Z očetom sva se pogovarjala o tvoji prihodnosti.«
*i*O, ne, ne zdaj.*i*
Mama pogleda očeta, nato pa mene. »Odločila sva se, da boš šla na srednjo zdravstveno šolo. Tvoje ocene so odlične, šele november je. Le do konca leta moraš zdržati. Sva že izpolnila prijavnico, le šolski psihologinji jo nesi. In za valeto sva ti že kupila obleko. Mislim, da ti bo všeč.«
Skrijem zgrožen izraz na obrazu. »Ampak…«
»Nič ampak. Tako je zate najbolje. Midva veva najbolje.«
Izgubim tek in vstanem iz mize.
»Kakor želita,« rečem. Odidem v sobo. Zrušim se na posteljo in začnem jokati. Ne bom prišla na zdravniško srednjo šolo. Poskrbela bom za to. Psihologinja ne bo dobila njunega lista.