Spet nisem nekaj časa pisala.

Dobila sem idejo, da za vsako osebo napišem njen del zgodbe oziroma, da napišem npr. Taja in potem njena mišljenja in to. Ne znam ravno razložiti. Boste videli kaj mislim. :blush:
_______________________________________________
*b*Taja*b*

Od sosede Stanke sem dobila povodec, ki ga je imela prej njena psička Lola. (Seveda je morala povedati celo življenjsko zgodbo svoje psičke)

Tako - zdaj z Maxom skupaj hodiva po pločniku. (no, on me bolj vleče za sabo) Na mojih ustnicah je narisan širok nasmeh in Max veselo maha z repkom. Danes je prekrasen dan! Zame nov začetek neizmernega veselja, za Maxa novo življenje. Kako dober občutek je, ko takole samozavestno hodim. Vse se zdi tako... boljše in nič ne more tega pokvariti! Najboljši dan v mojem življenju!

V tistem iz grmovja skoči veverica. Pomislim: *i*od kdaj so tukaj veverice?*i* Nimam časa za razmislek, ker se Max požene za njo in, ker držim njegov povodec, me povleče s sabo! Zakričim.
Le kaj se temu psu podi po glavi?


*b*Max*b*

Veverica! Veverica! Veverica! Veverica! Kako dolgo že nisem lovil veveric! Če dobro pomislim jih še nikoli nisem lovil... In zakaj se tista punca vzadaj mene tako sapramensko dere? Mogoče pa poje? Gotovo je operna pevka! Čakaj - kam je izginila veverica? Joj ti šmentana muha! Hej, kdaj sem prišel v park? A nisem še malo prej hodil po pločniku? Zakaj imam toliko vprašanj? Zakaj še vedno tečem? Raje se bom ustavil.


*b*Taja*b*

»Max!!« zakričim a se moj mali prijatelček že ustavi. Seveda se jaz nisem zmožna tako hitro ustaviti in se spotaknem, padem po tleh ter se skotalim naravnost v grmovje! Mogoče pa to le ne bo najboljši dan v mojem življenju. Max veselo prihopsa k meni in sede na tla. Ko se stlačim iz grmovja, pogledam Maxa in ta se mi po pasje nasmehnie. Tudi jaz se nasmehnem in rečem: »Joj ti mali hudiček nagajivček!« Kužek zalaja in mi skoči v objem. No zdaj vem - z njim bo še veliko dela.
Kmalu k meni priteče punca približno mojih let s kot noč temnimi lasmi in me vpraša: »Hej, a si v redu!? Si se kam udarila!?« »Ne, ne... Super sem. Hvala za skrb.« odgovorim. Moj kuža začudeno gleda punco in javka. Punca se v olajšanje nasmehne in nasmeh ji vrnem. Max spet hoče steči strana, a zategnem vrv na povodcu. Tale cukrček sploh ni tak cukrček kot se zdi.


*b*Max*b*

Hej! Kdo je ta punca!? In naj pusti mojo... Uuu! Tam je spet tista veverica! Moram jo ujeti! Joj, zakaj mi neka nevidna sila ne dovolji, da bi stekel za tisto veverico? Tole res ni fer! Čakaj - zakaj nekaj tako diši po zreskih? Mmm... Zreski... O, tamle je restavracija! Gotovo bi dobila zastonj zreske, ker je tista punca v grmovju operna pevka. Kako jo naj spravim tja?... Nič, tistele nike zadevce bodo morale malce trpeti.


*b*Taja*b*

»Max, pusti moje šuhe!« rečem malemu falotku. »Ne uboga kaj dosti, ne?« me vpraša punca s črnimi lasmi in pogleda Maxa. »Ne. Še hujši je od mene, kadar imam slab dan in še bolj zaguljen od matematike!« Obe se zasmejeva. Takrat se nečesa spominem. »Hej, kako pa ti je ime?« »Olivija.« mi odgovori. »Nekateri pravijo, da sem ime dobila po olivnem olju na katerega je nor moj oče. Daja ga vsepovsod v hrano! Mimogrede - imamo družinsko gostilno in naša specialiteta so zreski. Bi jih prišla poskusit?« »Seveda!« rečem. »Max, pridi. Gremo na zreske.«


*b*Max*b*

Na zreske gremo! Na zreske gremo! Na zreske gremo! Komaj čakam! Upam, da so dobri!

Vstopim skozi vrata in že okoli mene zapleše vonj zreskov! Najboljši dan na svetu!!
_______________________________________________

Tole bi bilo vse za danes in odločila sem se zamenjati naslov. Imate kakšne ideje? Če jih imate, hvala! :kissing_heart::heart_decoration: