Zvonenje šolskega zvonca. Veselo kričanje otrok. Hitri koraki po hodniku. Hrup. Šelestenje papirja. Odmetavanje starih zvezkov.
Predramila se je, kot da bi jo nekdo polil z ledeno vodo.
Šit, spet sem se zasanjala.
Hitro vstane iz stola, tako, da njeni temno rjavi lasje zaplapolajo po zraku. Pograbi torbo in se ozre po učilnici. Njene prijateljice so že zunaj. Steče na hodnik in se začne prebi-jati skozi množico učencev. Taka gužva je, da se komaj premakne.
Za hip se ustavi. Sunkovito se obrne in se z vso silo začne prerivati nazaj do učilnice. Skoraj nemogoče je, saj se vsi prerivajo ravno v nasprotno smer kot ona. Končno se prerine čez vrata učilnice, ki je že popolnoma prazna, in bo samevala tudi naslednja dva meseca. Bežno se nasmehne učiteljici, steče do tretje klopi, pograbi svoje spričevalo in se kar se da hitro pobere stran.
Po kar nekaj mukah se ji uspe pririniti ven iz šole. Razgleda se naokoli, in pohiti k svojima prijateljicama.
“Nika! Kje si bila? V tisti gužvi sva te čisto izgubili,” reče Ajda.
“Spričevalo sem pozabila.”
Čez nekaj časa se Nika, Ajda in Taja poslovijo, in vsaka odide v svojo smer.
Za druge ljudi je Nika izgledala kot navadna, zamišljena in mrka najstnica, ki pač odhaja domov na zadnji šolski dan, poletju naproti. Če so mimoidoči še slučajno ošvrknili njeno spričevalo, so pa sploh vedeli, da je pač popolna. Notri ni bilo videti ničesar drugega kot 5. O, in tudi njen videz je bil naravnost popoln. Lasje, oči, telo, vse je bilo videti popolno.
Nihče pa ni zares vedel, kaj se je dogajalo v njeni glavi.
Privlekla se je do doma. Počasi je dvigovala noge po stopnicah in se vlekla proti najvišjemu nadstropju. Naslonila se je na ograjo in iz torbe potegnila ključ. Potisnila ga je v ključavnico in ga počasi obrnila. Ob odpiranju so vrata zaškripala. Vanjo je butnil hladen zrak. Odvrgla je svoje conversice v kot stanovanja in se odvlekla do svoje sobe. Odvrgla je torbo, in se vrgla na posteljo.
Šele zdaj je počasi dojemala, kar se je zgodilo. In kar se še bo.
Prvo poletje brez očeta. Ne bo morja. Ne bo taborov. Ne bo babice. Ničesar ne bo. Še brata ne bo. Ja, kaj bo z bratom, to je še bolj na majavih tleh kot to, kako bo z njo.
Globoko izdihne, in začuti praznino v želodcu. Podobno, kot jo je čutila že pol leta.
Trkanje. Butanje ob vrata.
“Že grem!” zakliče Nika.
Odklene vrata in spusti svojega starejšega brata naprej.
“Maks. Tokrat sva res pečena,” šepne Nika.
“Saj ne bom dolgo, obljubim, hitro se bom pobral,” reče, in si gre čez svoje kodraste lase, ki so popolnoma enake barve kot Nikini.
“Ne zato. Samo… za celo poletje sva ujeta tukaj. No, jaz sem. Kako bom preživela? Nikamor ne bom šla. In… in to bo prvo poletje brez očija!”
Maks stopi naprej, ji stisne rook in jo počasi potegne v objem. Stisne si njeno glavo na svoja prsa, kajti še vedno je deset centimetrov višji. Še vedno, ali pa za vedno.
“Ne. To poletje ne bo slabo. Ne bova ga preživela slabo. Ne bom dovolil, da se nama to zgodi. Da nama ona to naredi. Obljubim,” šepne Maks.


____________________________
tko, ratal mi je napisat prvi deu. tko to je kinda uvod.
nekak sm pa mislna narest tko da bi se zgodba dogajala in v sedanjosti in v preteklosti, da bi postopoma ugoravlal kaj se je zgodl.
upam da vam bo ušeč, pa napište če mate kkšne ideje al pa kej<3