Nika je stopila korak nazaj.

Šestnajst deklic je stalo na hodniku. Šestnajst parov oči je strmelo vanjo. Šestnajst obrazov, ki jih je poznala bolje kot svojega.

Toda ena stvar je bila drugačna.

Vse so dihale.

Razen ene.

Deklica na koncu vrste je imela roke prekrižane na prsih. Njene ustnice so bile modre, pod očmi pa so se ji raztezale temne sence.

Nika je pogledala njene noge.

Bila je bosa.

Na levem gležnju je imela tanko belo brazgotino.

Enako kot Nika.

»Katera sem jaz?« je ponovila Nika.

Lara je nagnila glavo.

»To je napačno vprašanje.«

»Potem mi povej pravega.«

Larin nasmeh je izginil.

Za trenutek je bila spet videti kot tista sestra, ki jo je Nika poznala iz otroštva. Tista, ki ji je pod odejo pripovedovala strašne zgodbe, ko je grmelo. Tista, ki ji je držala roko med cepljenjem. Tista, ki je nekoč prisegla, da je nikoli ne bo zapustila.

Potem je Lara zašepetala:

»Vprašaj se, katera od nas se te spominja.«

Deklice so se začele premikati.

Počasi so vstopale v sobo in se postavljale v krog okoli Nike. Nobena ni govorila. Nobena ni pomežiknila.

Nika je pogledala prvo.

»Se spomniš najine hiše?«

Deklica je prikimala.

»Rdeča vrata. Rumena kuhinja. Nihče ni smel v očetovo delavnico.«

Druga je spregovorila, še preden jo je Nika vprašala.

»Mama je skrivala čokolado v škatli za moko.«

Tretja se je nasmehnila.

»Lara je imela plišastega zajca, ki mu je manjkalo eno uho.«

Četrta je začela jokati.

»Tisto noč si me prosila, naj te ne pustim same v avtu.«

Nika je otrpnila.

Vse deklice so utihnile.

»Kaj si rekla?« je zašepetala.

Deklica je dvignila obraz. Solze so ji tekle po licih.

»Rekla si: Lara, prosim, ne zapiraj vrat.«

Nika je začutila, kako se ji je v prsih nekaj zlomilo.

Pred očmi se ji je za trenutek prikazala slika.

Dež na vetrobranskem steklu.

Rdeča luč semaforja.

Mamina roka, ki je segla čez zadnji sedež.

In Lara.

Lara, ki je sedela poleg nje.

Lara, ki je jokala.

Lara, ki je držala ključe avtomobila.

Spomin je izginil, še preden ga je lahko ujela.

»Ti si bila za volanom,« je zašepetala Nika.

Lara ni odgovorila.

»Tisto noč,« je nadaljevala Nika. »Ti si vozila.«

»Nika, ne spomni se tega.«

»Zakaj? Ker sem umrla?«

Lara je stisnila pesti.

»Ker nisi umrla samo ti.«

Nika je pogledala očeta na postelji.

Njegova roka je še vedno visela čez rob. Kasetni predvajalnik je ležal na tleh, trak pa se je vrtel, čeprav je bil posnetek že končan.

»Kdo še?«

Lara je pogledala proti hodniku.

Šestnajst deklic je hkrati spustilo glave.

»Jaz,« je rekla Lara.

V sobi je zavladala tišina.

»Tudi jaz sem bila v avtu.«

Nika je zmajala z glavo.

»Ampak ti si tukaj.«

»Ne,« je rekla Lara. »Tukaj je samo tisto, kar je oče naredil iz mene.«

Nika je pogledala njene črne oči.

Prvič se ji niso zdele prazne.

Zdele so se ji polne nečesa, kar je čakalo že zelo dolgo.

»Kaj je naredil?«

Lara je stopila bliže.

»Ko sva imeli nesrečo, je umrl tudi on. Ne takoj. Preživel je dovolj dolgo, da je prišel do bolnišnice. Dovolj dolgo, da je izvedel, da mene ne morejo rešiti.«

»To ni mogoče.«

»Tudi šestnajst kopij iste deklice ni mogoče.«

Lara je pogledala očeta.

»Mama mu ni povedala resnice. Rekla mu je, da si umrla ti. Da sem preživela jaz. Toda v bolnišnici so zamenjali najini zapestnici. Ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je bilo že prepozno.«

Nika je komaj dihala.

»Potem sem jaz …«

»Ti si umrla v avtu,« je rekla Lara. »Jaz pa sem umrla na operacijski mizi.«

Nika je pogledala šestnajst deklic.

»In one?«

»Vsaka je bila poskus, da bi naju oče vrnil. Prvi poskusi so se končali v nekaj minutah. Drugi so trajali ure. Pri devetem je ena od naju začela govoriti. Pri trinajstem je oče prvič zaslišal tvoj glas.«

Lara se je ustavila.

»Pri šestnajstem poskusu sem ga prosila, naj neha.«

»Zakaj?«

»Ker sem vedela, kaj počne.«

Nika je pogledala deklico z modrimi ustnicami.

Tisto, ki ni dihala.

»Katera je bila šestnajsta?«

Lara je pokazala nanjo.

»Jaz.«

Nika se je umaknila, dokler se s hrbtom ni dotaknila postelje.

»Ampak rekla si, da si ostala ujeta.«

»Tudi sem.«

Lara je pogledala svoje dlani. Pod kožo so se ji za trenutek pokazale tanke črne črte, kakor razpoke v porcelanu.

»Ko je oče zagnal sedemnajsti poskus, je moral izbrati. Eno zavest je lahko vrnil v telo. Drugo je moral pustiti tukaj.«

»In izbral je mene.«

»Ne, Nika.«

Lara je prvič spregovorila brez jeze.

Samo z žalostjo.

»Izbral je tisto, za katero je mislil, da sem jaz.«

Nika je pogledala svojo roko.

Na zapestju se je pojavila tanka bela črta.

Brazgotina.

Enaka kot na roki deklice na koncu vrste.

Toda nekaj je bilo narobe.

Brazgotina se ni začela pri zapestju.

Začela se je pod kožo.

Kot da bi bilo njeno telo sestavljeno iz nečesa, kar je nekdo nekoč razrezal in nato znova sešil.

»Kje je moja prava zavest?« je vprašala.

Lara je pogledala v strop.

Nad njima je zaslon znova oživel.

POSKUS 17: ZAVEST USPEŠNO PRENESENA.

TELO: STABILNO.

SPOMIN: DELNO OBNOVLJEN.

Nato se je pojavil nov stavek.

NEŽELENA PRISOTNOST ZAZNANA.

Nika je začutila mrzel zrak za vratom.

Nekdo je stal za njo.

Počasi se je obrnila.

Na postelji ni bilo več očeta.

Ležala je ona sama.

Isto bledo lice. Isti temni lasje. Ista brazgotina na gležnju.

Toda ta Nika je imela zaprte oči.

Na prsih ji je ležala očetova roka, v njeni dlani pa je bil stisnjen kos papirja.

Nika ga je izvlekla.

Na njem je bil očetov rokopis.

Če sta se srečali, pomeni, da sem naredil napako.

Pod tem je pisalo:

Nika, če bereš to, ne zaupaj Lari.

Nika je dvignila pogled.

Lara je stala na drugi strani postelje.

Njene črne oči so se razširile.

»Tega ti ne bi smel pustiti videti.«

»Zakaj?«

»Ker zdaj veš, da je še nekaj hujšega od tega, da si kopija.«

Nika je pogledala papir.

Na njegovi spodnji strani je bila še ena vrstica, napisana z drugo pisavo.

Materino.

Če se prava Nika zbudi, morata obe umreti.

Iz zvočnika se je zaslišal dolg, neprekinjen pisk.

Deklice na hodniku so začele kričati.

Nika je pogledala svoje telo na postelji.

Njene ustnice so se počasi razprle.

Oči so ostale zaprte.

Nato je njeno telo spregovorilo z glasom, ki ni bil ne njen ne Larin.

»Lara.«

Lara je pobledela.

»Ne,« je zašepetala.

Telo na postelji se je nasmehnilo.

»Zakaj si me pustila umreti?«

Lara se je začela tresti.

Nika je prvič razumela, zakaj se je njena sestra tako bala resnice.

Ni se bala, da bi Nika izvedela, kdo je umrla tisto noč.

Bala se je, da bi se spomnila, kdo jo je ubil.

Telo na postelji je odprlo oči.

Bile so popolnoma črne.

»Pozdravljena, Lara,« je reklo.

»Zdaj sem jaz na vrsti.«

In zaslon je odšteval.

00:00:17

00:00:16

00:00:15

Tokrat pa ni odšteval do konca poskusa.

Odšteval je do trenutka, ko se bo prebudila tista, ki je bila vseh teh let zaprta v notranjosti.

Prava Nika.

In ko je odštevanje doseglo deset sekund, je Nika zaslišala svoj glas v glavi.

Ne pusti ji, da me spet ubije.

Potem še en glas.

Ne poslušaj je. Ona ni tvoja sestra.

Nato tretji.

Obe ti lažeta.

Nika si je z rokami pokrila ušesa.

Toda glasovi niso prihajali od zunaj.

Prihajali so iz nje.

Zaslon je pokazal zadnje sporočilo.

IZBERI TELO.

Pod njim sta se pojavili dve možnosti.

NIKA — PACIENTKA 17

LARA — PACIENTKA 16

Nika je pogledala svojo sestro.

»Kaj se zgodi, če ne izberem nobene?«

Lara je zaprla oči.

»Potem se bo prebudila tretja.«

»Katera tretja?«

Iz zvočnika se je zaslišal mamin glas.

Tokrat ni jokala. Ni prosila. Ni opozarjala.

Samo izrekla je besede, zaradi katerih se je ustavilo odštevanje.

»Moja hči.«

Nika je obstala.

Na zaslonu sta obe možnosti izginili.

Pojavila se je nova.

PACIENTKA 01 — MATERINSKA ZAVEST

Vrata sobe so se počasi zaprla.

In prvič v vseh sedemnajstih poskusih se je alarm izključil.

Ker tokrat ni bil nihče v nevarnosti.

Tokrat se je prebudila tista, ki je vse skupaj začela.

...