9. POGLAVJE

Ko je Adriana stopila čez prag kuhinje, se je svet okoli nje v enem samem delčku sekunde sesul v prah. Očka je nepremično ležal na mrzlih, umazanih tleh. Roke je imel iztegnjene, obraz pa je bil strašljivo bled, skoraj prosojen pod šibko svetlobo utripajoče žarnice. Kuhalnica, s katero je malo prej mešal večerjo, je ležala poleg njega, ravioli pa so se počasi ohlajali v loncu. Iz njegovih ust ni prišel noben zvok.

»Očkaaaaaa!!!!!!!! Neeeeeee!!!!!!!!!« je na ves glas predirno zakričala Adriana. Njen krik je bil tako močan in poln čiste groze, da je grobo presekal tišino lesene koče in odjeknil od mrzlih sten.

Vsa iz sebe je padla na kolena neposredno do njega. Kamnita tla so jo zabolela, a te bolečine sploh ni začutila. Mrzlično je položila svojo tresočo se dlan na njegov vrat, nato pa prislonila uho neposredno na njegove prsi, tik nad srce. Zadržala je dih in poslušala. Njegovo dihanje je bilo nepredstavljivo slabotno, neenakomerno in plitko, kot bi njegovo telo vsako sekundo izgubljalo boj za življenje. Srce mu je utripalo povsem počasi, v dolgih in nevarnih razmakih.
V tistem trenutku največje groze pa je Adriana v sebi začutila nenaden, divji nalet adrenalina, ki ji je dal skoraj nadnaravno moč. Vedela je, da očka ne sme ostati na teh mrzlih tleh.

Zgrabila ga je pod pazduhami, z dlanmi krčevito stisnila njegovo srajco in ga z naporom dvignila. Njen oče je imel komaj kakšnih skromnih šestdeset kilogramov. Oba sta bila namreč zaradi revščine, dolgih zim in nenehnego pomanjkanja hrane že leta hudo podhranjena. Njegovo telo je bilo sestavljeno le iz suhih kosti in blede kože, kar ji je olajšalo delo. S težkim sopihanjem, z zadnjimi atomi moči in s solzami, ki so ji slepile pogled, ga je kos za kosom odvlekla iz kuhinje ter ga nežno, z največjo skrbnostjo položila v njegovo posteljo. Podložila mu je mehko glavo z blazino in ga previdno obrnila na bok, da se v nezavesti ne bi zadušil.

Nato se je obrnila in kot strela švignila iz koče. Bosa je planila naravnost ven, v mrzlo, megleno noč. Ostri obmorski veter ji je dvignil lase, blatna vaška pot pa ji je hladila podplate, a se ni ustavila. Tekla je do prve sosednje hiše, kjer so živeli stari ribiči. Z vso silo svojih drobnih pesti je začela divje in neusmiljeno tolči po lesenih vratih. Nenehno, v pravem krču je pritiskala na zvonec, ki je zvonil v notranjosti. A iz globoke tišine hiše ni bilo nobenega odziva. Nihče ji ni prišel odpreti. Šele ko so jo prsti že močno boleli od udarcev, se je sredi tiste panike nenadoma spomnila krute resnice: »Saj res ... odšli so na tiste dolge zimske počitnice v mesto.«

Izbire ni bilo več. Čas je neizprosno iztekal in vsaka sekunda je njenega očeta vodila bližje h grobu. Preostali so ji le še novi sosedje s svojo razkošno hišo iz stekla. Družina Tolmun.
Pretekla je mejo parcele, priletela do njihovih ogromnih steklenih vrat in začela panično, z obema rokama tolči po steklu ter divje, neprekinjeno zvoniti. Vrata so se po nekoliko mučnih sekundah končno mehko odprla in pred njo je stopila mlada gospodična, le malce starejša od nje. Imela je čudovite, rjave valovite lase in velike zelene oči. »Vsaj Gala ni tukaj,« je v tisti sekundi čiste olajšanosti pomislila Adriana, saj se v tistem trenutku ne bi mogla soočiti z njegovim hladnim pogledom.

»Gospodična, prosim vas, pomagati mi morate!!! Moj očka ... moj očka spodaj v koči umira!!« je kričala iz vseh pljuč in hlastala za zrakom, telo pa se ji je neobvladljivo treslo od šoka.

Gospodična jo je zmedeno in prestrašeno pogledala, njene zelene oči pa so se razširile. »Kaj... kaj se je sploh zgodilo?«

»Samo vzemite svoj telefon in takoj pokličite reševalce!! Prosim vas, pohitite!« je z zlomljenim glasom zavpila Adriana. Ob tem jo je z obema rokama začela panično potiskati nazaj v njihovo razkošno hišo, proti pultu, kjer je slutila telefon.

»V redu je, umiri se, že kličem,« je dekle odgovorilo s presenetljivo mirnim, stabilnim glasom, ki je Adriano v tisti sekundi malce pomiril. Adriana jo je z odprtimi usti in z drhtečim telesom opazovala, medtem ko je mlada soseda v slušalko hitro, odločno in brez treme razlagala nekaj zanjo popolnoma nerazumljivega, polnega nekih čudnih strokovnih izrazov. Ko je končno zaključila klic, je telefon odložila in se s toplim pogledom obrnila nazaj k njej.

»Ne skrbi, punca. Tvojega očka bodo reševalci zdaj takoj peljali v bolnišnico. Zdravniki so strokovnjaki, takoj bodo ugotovili, kaj je narobe. Vse bo še v najlepšem redu, nič ne skrbi,« jo je nežno tolažila in ji položila dlan na ramo.

Čez nekaj dolgih, mučnih minut, ki so se Adriani zdele kot cela večnost, so po njihovi majhni, tihi ribiški vasici že divje in predirno tulile sirene reševalnega vozila. Modre luči so v temi močno odsevale od steklenih sten sosedove hiše. Reševalci so z drvečimi koraki stopili v njihovo skromno kočo in očeta hitro ter strokovno naložili na nosila. Adriana je medtem neutolažljivo, v krču jokala, z glavo zarita naravnost v mehak rokav te prijazne sosede Tare.

Ravno ko so očeta nesli skozi vrata, pa je iz steklene hiše stopila cela Tolmunova družina in se v tišini zvrstila na dvorišču. Adriana jih je skozi solzne oči premerila s sumničavim, globokim pogledom. »Sigurno so oni to zakuhali. Ti pošastni stvori so krivi za očetovo stanje.«

»Seveda pa Tara ne bi nikoli naredila česa tako hudobnega, presrečna, skromna in predobra je za to,« si je mrzlično, v popolnem čustvenem kaosu mislila Adriana.
Ko so očeta z nosili končno varno namestili v rešilno vozilo, Adriana ni oklevala niti za delček sekunde. Sedla je na ozek sedež zraven njih, da bi lahko vseskozi stala ob svojem očku in ga krčevito držala za njegovo mrzlo, preperelo roko. Vozilo se je z divjo hitrostjo in s prižganimi sirenami pognalo v noč, stran od vasice. Ko pa so končno prispeli pred ogromno zgradbo, se je njena pot neusmiljeno ustavila; zdravniki in sestre so jo z resnimi obrazi spustili le do težkih vrat nujne medicinske pomoči na urgenci, nato pa očeta odpeljali naprej v operacijsko sobo.

Takrat, ko je ostala popolnoma sama sredi dolgega, hladnega hodnika, je Adriana opazila še eno, izjemno srhljivo podrobnost – to sploh ni bila njihova običajna, stara mestna bolnišnica, ki jo je poznala. Peljali se so nekam nepredstavljivo daleč, v popolnoma neznano, sterilno čakalnico z belimi stenami. Tam, povsem izčrpana od celodnevnega joka, neprespanih noči, prvinskega strahu in adrenalina, se je preprosto zgrudila na trd plastičen stol v kotu, zaprla oči in takoj utonila v globok, težak in mračen spanec s sanjami.