Hej Metuljčki moji!
Enaka dva dela pišem že tretjič. Prosim ne mi izbrisati še tega dela. Ta del bo trojni.


12. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes, ko sem se zbudila, sem se uredila, da bi čimprej šla v kuhinjo in videla kdo kuha. Ko sem vstopila sem imela občutek, da je notri cela horda ljudi, ne pa le moje tri sestre in pet bratov. Za kuhinjskim pultom sem videla Lano.
“Spet podiramo rekorde?” sem vprašala in vzela najbolj rdeče jabolko.
“Lenartov zajtrk mi ni bil všeč, sem pa prebrala osnove za kuhanje in si izbrala recept,” je ponosno rekla Lana.
“Tukaj sva že od šestih,” je zatarnala Lili in si zakrila podočnjake.
“Vidve imata počitnice!” sem vzkliknila.
“Vem ja zato moram pohiteti za na kliniko,” je rekla in si nanesla maskaro. Dani je prišel, ji vzel krtačko in si s tem namazal rep. “Hej! Ti pošast mala! Vrni mi!” Dani je skočil na luč v dnevni sobi, Lili je pa stala spodaj.
“Imate plane za danes?” sem vprašala in pogledala Leona.
“Ja. Ti boš poskrbela za kokoši ...” nenadoma se mi je zelo zaletelo. Na krožnik je padel na pol prežvečen košček popečenega kruha.
“Zakaj ravno jaz?” sem ga vprašala in ga grdo pogledala.
“Ker je nazadnje za njih skrbela Lili,” je rekel Leon in si brezbrižno z kruhom nabasal usta.
“Čigave kokoši pa so?”
“Mah Hribarjeva je šla na Triglav.” Zavila sem z očmi.
“Kaj boste pa vi počeli?”
“Danes je edini dan v letu, ko mami dela cel dan in celo noč, ker ima popis vseh stvari. To bomo izkoristili in vohunili za Jazbecovo.” Leona sem nejeverno pogledala.
“Jazbecova, se ne piše Javornik?” je vprašala Lili in Danija srepo ošinila in ga udarila. Leon se je udaril po čelu.
“To je šifra!” je vzkliknil.
“Jaz bom opazovalka. Ampak Leon ne bo spet čudnih šifer in vsega tega. Še posebaj pa ne kode zelena in oranžna in nasploh. Zdaj pa se zazrite v kuhinjo in se vsi spomnimo kaj se je zgodilo pred enim letom,” sem rekla in vsi so mi prisluhnili. V mislih sem si odvrtela prizor, ko sem splezala na drevo pred našo hišo. Javorniki imajo hišo na naši desni, Hribarjevi pa na naši levi. No imela sem voki-toki v rokah in iz njega se je razlegal zvok.
“Je to koda zeleno?”
“Sploh ne vem kaj je to!” sem kričala na Leona.
“Le reci pozitivno ali negativno!”
“Negativno?” Tedaj je na vrt stopila Javornikova in jih nahrulila. Potem je to povedala očetu in seveda sem bila vsega kriva jaz.
No sedaj sem šla nazaj v sedanjost.
“Prav no! Ne bo šifer!” se je vdal in zadovoljna sem ga pogledala.
Šla sem v šolo. Ko sem zagledala Saro, ki se je pogovarjala z Niko, Tino, Majo in Gajo. Objela sem jo in ona je kar poskočila. Enako je naredil Nik in me tako ustrašil, da sem sredi šolskega hodnika zakričala kot bi videla pošast. Vsi so se krohotali jaz pa sem le zavila z očmi in šla v učilnico.
“Zakaj si tako slabe volje?” me je vprašala Sara.
“Mah, skrbeti moram za neke kokoši, ostali bodo pa vohunili,” sem rekla in se srepo zastrmela v tla.
“Kaj je pri tem tako groznega? Le nahraniš jih in je.”
“Agh ta ženska svojim kokošim peče pico in vedno, kadar skrbimo za njih imajo čisto zamazana čreva. Piščanca je vzela s seboj na Triglav! Povej mi, če je to normalno! V glavnem na začetku jim damo nova krmila, ki vsebujejo vse, kar kokoši potrebujejo za rast in razvoj. In potem bodo to jedle cel teden, celotno vrečo pa ji bom dala gratis za domov. Ima ogromno kokoši in vsako moram pregledati!” Zavzdihnila sem.
“Ne sledim ti!” je vzkliknila Sara in se začela na ves glas krohotati. Za njo je prišel Erazem in jo žgečkal. Jaz pa sem le pogledala za sabo in zagledala Nika.
“Boš z mano poskrbel za kokoši?” sem ga vprašala.
“Prav. Če greva lahko potem na sladoled in sprehod v mesečini. Jaz častim! Srečno enotednico!” je vzkliknil in objela sem ga. Profesor za slovenščino se je srepo zastrmel v naju.
“Profesor rekli ste, da se ne smemo poljubljati, za objemanje pa niste rekli nič,” sem rekla, on pa je le zmajeval z glavo.
“No kaj misliš?” me je vprašal Nik.
“Prav,” sem mu rekla in ga poljubila na lice. Zardel je in stopil v učilnico, jaz pa sem počakala pred vrati na Tino in Niko.
“Pa če ti pravim serija Razdvojeni je najboljša! Oh, hej punci!” je vzkliknila Nika in nam pritekla nasproti.
“O čem govorita?” sem vprašala.
“O seriji Razdvojeni! V njej ...” je začela Nika.
“Vem! Gledala sem! V prvih desetih delih je bil Billy še ok, naprej je bil pa v Avo in Evo!” je vzkliknila Sara.
“Pa tisto, ko je Billy na zabavi poljubil Avo, govoril je pa, da je poljubil Evo. Ko mu je Ava pokazala video je rekel ni mi žal!”
“Kako pa to, da si ti tako tiho?” je vprašala Sara Tino.
“Jaz ne gledam tega,” je prhnila Tina. Vstopile smo v razred. Tam je profesorica nekaj pisala v svoj računalnik. Učila je prvo leto in imela je spuščene svetle lase.
“Danes se bomo pogovarjali o seriji Razdvojeni!” je vzkliknila in vsi smo jo začudeno pogledali. “Kaj to je moja najljubša serija!” je vzkliknila in Tina je prhnila.
“Profesorica s kom želite, da je Billy?” sem vprašala profesorico slovenščine.
“Jaz bi rada, da je z Lejo,” je rekla Nika.
“Ne more biti!” je vzkliknila profesorica. “Leja je njegova polsestra.”
“Ampak ona je čistokrvna Slovenka!” je vzkliknila Nika.
“Ja, ampak njegova mama se je delala, da je Britanka, ker njegov oče občuduje le Britanke. Ko je izvedel, da je Slovenka jo je pustil. Potem je našla Slovenca in imela Lejo z njim!” je vzkliknila profesorica. “No dajmo! Napišite spis o tem. Mi to gledamo na sestankih. Ravnateljica in trojčice so zelo navdušene nad tem!” Ob teh besedah je potrkalo.
“Dober dan!” skozi vrata je vstopila profesorica angleščine. “Imam rezultate za New York Times. Težko je bilo odločiti ampak ...” Vsi so utihnila in se zazrli v profesorico. “... je moral biti vseeno eden najboljši. Najboljši je bil spis gospodične Ribič!” je vzkliknila in izginila iz razreda.
“Jah Lavričeva ne moreš biti pri vsem najboljša,” je vzkliknila Saša.
“Utihni! Tudi ti nisi bila najboljša!” sem zasikala. Takrat je vstal Črt. Mali piflarček, ki vedno blefira, s platinasto blond lasmi in čudnim obrazom - majhnimi očmi, velikim nosom, kosmatimi obrvmi in usti, ki se sploh niso dobro videle. Bil je bolj majhen.
“Ja Saša utihni!" je zasikal, kot bi govoril hudič namesto Črta.
“Veš, kaj ljubček, drži jezik za zobmi,” mu je rekla z narejeno prijaznim glasom.
“Ne, ne boš mi ukazovala. V tem razmerju sem vedno jaz tisti zloben. Tako ne bom živel!” je zasikal bolj glasno.
“Brez mene si ničla,” je rekla in privzdignila obrvi, kot jih zna le Saša.
“Prav pa bom. Ampak vseeno je Sara bolj popularno kot jaz in ti skupaj. In o le poglej enako je z Laro,” je rekel in se pačil zraven.
“Opozarjam te, trpel boš, če ne utihneš!”
“Ne ti boš! Nisva več par!” je zavpil in cel razred je globoko vdihnil. Profesorica ga je vsa ogorčena pogledala.
“Ne moreš pustiti punce med uro slovenščine!” je teatralno zavzdihnila učiteljica in dala roko na srce.
“Pa sem jo,” je zasikal in se sesedel na stol.
“Bo že videl. Že tako je prava ničla brez mene,” je zašepetala Saša Ćamili. Ta se je le zahihitala.
“Črt Žagar! Še ena takšna pa greš k ravnateljici!” je zavpila profesorica in si nekaj zapisala. Preostanek ure je minilo ena, dve, tri.
“Ta ura je bila takoooo bedna,” je zavzdihnila Tina.
“Kaj pa govoriš?! Ava bo z Jakobom, Eva pa z Klemnom. Vsi so Slovenci,” je rekla Nika in boksnila sestro v ramo.
“Ne niso! To še jaz vem. Avin in Evin oče je Američan, mama pa Slovenka. Vse je tako Holywodsko! Tako kot tvoj met na tekmi,” je rekla in se obrnila k meni.
“Kolikokrat ti moram povedati, da si ti naredila legendaren met,” sem jo zavrnila in se zarežala. Preostanek dneva sem bila še dokaj prizemljena.
Po koncu pouka sem šla do svoje omarice.
“Larica, Omarica!” je zafušal Nik.
“Ti reci, kar hočeš, vendar nisem omarica,” sem rekla in v omarico vrgla učbenik za angleščino.
“Ne, to sem rekel, ker sem hotel, da se rima. Greva?”
“Kam?” sem ga začudena vprašala in ga nejeverno pogledala.
“Na sladoled greva jutri, ker je danes četrtek. Zakaj mi nisi povedala?”
“Hotela sem ti pustiti veselje,” sem mu odvrnila in se nasmehnila.
“No greva!” je zavpil in me zvlekel ven.
“Čakaj, ti si se sam povabil k meni domov?” sem ga nejeverno vprašala.
“Ja,” je navdušeno pokimal.
“No potem pa morava poslušati Mis grozo,” sem rekla in zavila z očmi. Za nama je pritekla Saša in nama mahala.
“Hej,” je pozdravila.
“Glede na to, kaj si mi rekla pri slovenščini nisva prijateljici,” sem ji rekla in pospešila korak, Nika pa povlekla za sabo. Takrat mi je zacingljal telefon. Sporočilo je bilo od Nejca.
“Kaj se dogaja?” me je vprašal, ko me je dohitel na naš dovoz.
“Tvoj brat mi piše, kje si,” sem mu nejeverno rekla. Zamahnil je z roko.
“Ignoriraj ga itak je ničla brez mene,” temu stavku sem se nasmejala.
“Najprej bova nekaj spekla,” sem rekla in vrgla torbo v kot svoje sobe. Nik je ponovil za mano.
“Še prej pa ...” nikoli ne bom izvedela, kaj mi je hotel reči, čeprav se mi kar zdi, da me je hotel poljubiti. V tistem je skozi vrata vstopil Luka, ki naju je gledal kako se drživa za roke in imava prepletene prste.
“Zakaj mi nisi povedala, da imaš fanta?” me je vprašal z vidno presenečenim izrazom.
“Aha, vedno igraš igrice danes pa kot zanalašč ne? Poberi se!” sem zavpila in vanj vrgla prešvicano majico, ki je še nisem dala za oprati od prejšnjega treninga. “Greva v kuhinjo, preden pokličejo fotografa,” sem rekla in šla v kuhinjo. Tam sem začela pripravljati sestavine.
“Kuhala bova?” je vprašal in jaz sem mu pokimala.
“Piškote,” sem mu odgovorila z iskrico v očeh. “Po babičinim receptom. Povedala mi ga je prejšnje, prejšnje, prejšnje poletje,” sem komaj izdavila in Nik me je objel čez ramena. Takrat je v kuhinjo vstopila mami. Danes res ni moj dan. Zakaj nihče ne zna trkati?!
“O moj bog,” je rekla in se sesedla na usnjeno bež sedežno. Niku sem z roko nakazala, da naj počaka. Šla sem do mame in jo nežno objela. Ne vem kako moraš objeti hlipajočo mamo, ki te ne mara in te ima za odpadek.
“Ne delaš ti cel dan?” sem jo vprašala in Lenartu, ki je pokukal skozi vrata nakazala, da moramo vohuniti jutri.
“Ne,” je rekla in začela hlipati. “Jutri bom.” Stisnila mi je roko, da sem morala globoko vdihniti. “Ljubica, ne bom preživela še ene smrti. Lani mami, letos ne bo tvoj oči. Čeprav se veliko prepirava mi še vedno veliko pomeni. In tebi sem naredila največjo krivico pa si edina ob meni.” Zazrla se je v moje oči in naprej hlipala v mojo ramo. Niku sem nakazala, da bova vse prestavila na jutri on pa je le pokimal.
“Mami, oči je dvanajst let starejši od tebe,” sem ji nežno rekla in jo potrepljala po hrbtu.
“Vem, vendar je vseeno težko,” je rekla. “Tvojemu očetu se je stanje tako poslabšalo, da ne sme več prejemati obiskovalcev.” Še naprej je hlipala, jaz pa sem jo le odsotno trepljala. Nisem imela težav s smrtjo, vsaj ne navzven. Vse sem usmerila v košarko. Normalen najstnik bi zdajle jokal, jaz bi v normalnih okoliščinah skakala do stropa, vendar nisem čutila nič. Čutila sem le praznino.
Drži se,
Lara





13. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes je dan, ko sva z Nikom skupaj cel teden. Danes imam velike načrte. Najprej pa od začetka.
Ko sem se zbudila sem imela čisto zalimane oči. Pomela sem si jih in v roke vzela telefon. Šele zdaj sem opazila, da mi je na ovitek z moko Nik napisal: Ljubim te Larica Omarica. Z pisavo, ki jo znam brati samo jaz. Odprla sem Snap in opazila sporočila od Nejca. Nisem jih prebrala le napisala sem mu sporočilo.
*b*Jaz: Kako si dobil moj Snap?!
Nejc: Od Nika.
Nejc: Bi šla ven z mano?
Jaz: Človek! V vezi sem s tvojim bratom in ti me vprašaš, če bi šla s tabo ven!
Nejc: Ja, ker vem, da mi boš rekla ja.
Jaz: Ne, ne bom ti rekla, ja.
Nejc: Si prepričana?*b*
Poslal mi je fotografijo na kateri sem slikana skupaj z Yarom – mojim bratrancem, ki živi v Afriki in nam dostavlja pohabljene ogrožene živali.
*b*Jaz: To je moj bratranec ti genij!*b*
Takoj zatem sem zaprla Snap in oblekla uniformo. Ne mislim iti na zmenek z njim. Niti Niku ne mislim povedati. Zakaj se vedno vse začne zapletati proti koncu?
Takrat je v kuhinjo vstopil Lenart in v naju zalučal blazino.
"Se je tebi popolnoma zmešalo?!" sem nadrla brata in mu vrnila blazino, pri čemer sem razbila mamino najljubšo vazo.
"Ojoj, nekdo bo v težavah. Veš zakaj mi nisi povedala, da imaš fanta?" je rekel in se krohotal na ves glas.
"Ah utihni!" sem rekla in šla do vaze.
"Me ne boš predstavila?" je vprašal Lenart in namenila sem mu strupen pogled. Prisežem, da če bi bili v risanki bi mi iz ušes uhajala para.
"Ti res nisi normalen, prisežem, da nisi normalen!" sem mu govorila, medtem ko je on delal bogve kaj. Ostanke sem pometla na smetišnico in se ozrla čez ramo. Videla sem Lenarta, ki se je, kar sam predstavil Niku, on ga je pa čudno gledal. Lenartu sem porinila smetišnico v roke in šla na drugo stran šanka. V rokah je imel kroglico testa za piškote.
"Takoj izpusti!" sem mu ukazala.
"Nisem pes!" je rekel in se nasmehnil. Jaz sem se mu strupeno nasmehnila. Kroglico si je zatlačil v usta. Zasmejala sem se.

"Tole je surovo ti genij!" Izpljuval je testo in ga vrgel proti meni, ki sem bila pri vratih. Sklonila sem se in testo je poletelo v -.
"Hej! Lar..." je rekla Lili in skoraj padla, ko je vanjo priletela krogla testa.
"Lili! Si OK?" sem vprašala sestro in jo odvlekla do stola. "Nik tole je Lili - moja sestra, Lili tole je Nik - moj fant!"
"A njiju pa si predstavila?!" je vpil Lenart, jaz pa sem ga zadela s pladnjem in takoj je utihnil. Ko se je Lenart končno pobral in si je šla Lili očistiti obraz, sva se ponovno prijela za roke.
"Kje sva ostala?" me je vprašal.
"Končala sva z delanjem mase za piškote," sem mu odvrnila.
"Saj res," je rekel in vame vrgel pest moke. Sklonila sem se in se tako izognila biti polna moke.
"Nisi!" sem zavpila milo za drago in vanj zalučala pest moke. Žal se je izmaknil, vendar sem takoj nato ponovila. Na koncu sva bila oba polna moke.
"Ljubim te," mi je zašepetal na uho in mi dal pramen las za uho.
"Jaz pa tebe," sem mu zašepetala nazaj in ga poljubila na lice pri tem pa mu s svojimi prsti polnimi moke na drugo stran narisala srček.
"No bom dal piškote v pečico."
"Medtem, ko se pečejo pa bova šla h kokošim." Zavil je z očmi. Prijela sem ga za roke in ga vodila na drugo stran naše hiše in na vrt zadaj za hišo. Prostor je bil ograjen z belo ograjo. Nasproti naše hiše je stala mogočna bela stavba - naša klinika. Na našem vrtu so bile gredice različne zelenjave, vrtna lopa in oljka.
"Lep vrt imate." Nasmehnila sem se mu.
"Hvala." Vodila sem ga naprej pred kliniko do majhne stavbice, visoke 3 metre, široke 4 metre in dolge 5 metrov. Vse te podatke vem, ker sem pomagala pri izdelavi. Stavbica je imela kovinsko mrežasto ograjo, da so se lahko zunaj prosto sprehajale kokoši. Spodaj je bila črne barve zgoraj pa bele. Odprla sem vrata, ki so bila bele barve. Notri so bile različne gajbice polne slame v katerih so gnezdile kokoši. Ker je bila Hribarjeva zahtevna stranka, je dodala še lesen drog po katerem se je sprehajal petelin.
"S kom hočeš, da je Billy?" me je vprašal in se sklonil, da bi pobral jajce, vendar se je nanj pokazala bela kokoš. Nejevoljno me je pogledal jaz pa sem se le nasmehnila.
"Vidiš strinja se z mano. Bili ne more biti z nikomer. No pojdi si umiti glavo. Nekomu reči." Nejevoljen je odšel, jaz pa sem nahranila in pregledala vse kokoši. Hvala bogu je imela le deset kokoši, kokošjo z sedmimi piščanci in petelina. Ko sem končala je do mene pritekla majhna suhljata gospa z temnimi lasmi in tabelo. Lasje so ji segali do ramen in prosto so ji padali na ramena. Imela je tudi fru fru.
"Lara, agh hvalabogu. Kako je s kokošmi?" je vzklikali in me zaskrbljeno gledala.
"Cenija vse je v redu. Tukaj imaš izvide in jajca," sem ji odvrnila in ji Podala tabelo in košaro jajc. Stekla sem na vrt in tam zagledala Nika. Na glavi je imel eno Lilijinih brisač.
"Ta brisača je res ... udobna?" zasmejala sem se.
"To je Lilina brisača," sem rekla med plezanjem na drevo. Ko sem bila na vrhu sem Niku nakazala, naj pove to Lenartu.
"Lenart," je šepetal v voki toki.
"Jaz sem Kača," je siknil Lenart. Nik je zavil z očmi.
"Prav no. Kača, Lara je v gnezdu."
"Lara je Opica."
"Kača, Opica je v gnezdu."
"Sprejeto." V roke sem vzele daljnogled in pogledala proti hiši naše tarče.
"Nik," sem zašepetala in vanj vrgla vejico. Ozrla se je proti meni in si drgnil ramo. "Tarča greva trgovino," sem rekla.
"Kača, Tarča gre v trgovino," je rekel.
"Sprejeto. Legvan sedaj greš ti," je rekel Lenart.
"Nisem Legvan. Jaz sem Žirafa," je rekla Lili in bila opazno ogorčena.
"Prav no.Žirafa, sedaj si ti." Lili se je potuhnila za grmovje in šla skupaj z Lano in Lino do hiše. Sedaj je šla visoka debela gospa nazaj proti hiši.
"Žirafa, Tarča je pozabila na denarnico," sem rekla v vokitoki, ko je bil Nik zraven mene na drevesu.
"Kam se naj pa skrijem?"
"Improviziraj." Vzela je list papirja, vokitoki podala Lani in nekaj improvizirala, vendar jaz nisem slišala nič. Takrat sem nakazala naj pridejo nazaj.
"Legvan in Lenivec, dajta zdaj vidva," je rekel Nik v voki toki.
"Kdo sta že to?" je vprašal Leon in zazehal.
"Ti in Luka!" sem skoraj zakričala na svoja brata. Stekla sta notri in ugotovila, da ima ženska psa zaklenjenega v kleti.
"Dobro, Opica, sedaj te ne potrebujemo več," je zašepetal Lenart. Splezala sem iz drevesa in šla v sobo.
"Kam pa zdaj?" je vprašal Nik.
"Jaz grem po kopalke," sem mu odvrnila in moj nos je napolnil vonj po zažganem.
"Pozabila sva na piškote!"
"Pojdi jih dati iz pečice, pridem za tabo!" Stekel je v kuhinjo jaz pa sem šla počasi za njim.
"Greva lahko jutri plavati?"
"Itak," sem odvrnila in mu ponudila vroč čokoladni piškot. Zložila sva jih na pladenj, se vsedla na kavč, se gledala in gledala serijo Razdvojeni. Vmes je itak, da prišel kakšen sorojenec in nama kradel piškote. Najbolj smešno pa je, da ko so se poljubila v seriji, sva se tudi midva.
Lep pozdrav,
Lara







13. 6. 2025
Dragi dnevnik,
danes zjutraj me je prebudilo pidkanje. Obrnila sem se na drugi bok vendar piskanje ni ponehalo. Pogledala sem na zaslon in videla, da me kliče Nik.
"Se ti sploh sanja koliko je ura?" sem ga vprašala in si pomela oči.
"Ja. Ura je 7.00," je rekel ves poskočen.
"Točno tako," sem rekla in zazehala. “Počakaj 5 minut!”
“Veš sem hotel vreči kamen, ampak bi verjetno zbil rožo, razbil okno ali pa zbudil celo hišo. To pa so počeli v prejšnjem stoletju.” Nasmehnila sem se in nase navlekla crop top majico, kratke hlače in Nike jopico. Stekla sem ven iz hiše do dovoza in ga poljubila. Nasmehnil se mi je in se zarežal.
“Veš kaj je bilo včeraj? ...” sem začela vendar sem vedela, da me ne posluša. Lopnila sem ga. “Ne poslušaš me!”
“Kaj?!” je rekel in si snel slušalko. Eno mi je pomolil.
“Si resen?! Veš, da sovražim balkansko glasbo!” sem rekla in ga še enkrat udarila. Snel si je slušalke in jih pospravil.
“Greva teči, potem pa na presenečenje.”
“Daj, Nik! Povej mi več o presenečenju!”
“Nope. Ne bom!” grdo sem ga pogledala in ga prehitela. Nato je tekel za mano. Ustavila sva se pri znaku, ki je mejil mojo in njegovo ulico.
“Hej! Drži moj ključ za avto!” mi je zavpil Nik, ko me je končno dohitel. Vzela sem avtomobilske ključe z obeskom Nike čevlja in dala v žep. Nasproti nama je prišla Saša in igrala na svoj trapasti klarinet.
“Kaj malo tečemo luzerka?!” zakrohotala se je.
“Zdaj nimaš svoje podrepne bande Saša,” jo je zavrnil Nik.
“Veš Saša, imam idealno delo zate!” sem rekla.
“Kakšno pa? Kapetanka se je spomnila ... Agh saj res! Sama sem,” je rekla Saša.
“Lahko bi služila denar s svojim klarinetom. Ljudje, ki so skregani bi lahko prišli k tebi,” sem rekla in privzdignila obrvi. Ona pa mi je namenila grd pogled, zaničljivo je prhnila, pospravila svoj klarinet in šla. Midva pa sva tekla do njegove hiše.
“Zakaj si si pisala z mojim bratom?”
“Zakaj mi nisi povedal da imaš slušalke v ušesih?”
“Ampak ...”
“Oba sva naredila napako. Najprej mi obrazloži ti.” Zavil je z očmi in pokimal.
“Poslušal sem glasbo, ker imam glasnega brata! Ti?”
“Mene je pa povabil na zmenek in rekel, da bo objavil sliko mojega bratranca. Noče se kazati javnosti. Na tisti sliki pa sem ga tolažila, ker mu je umrl oče!” Pot sva nadaljevala v tišini. Pred njegovo belo hišo je bil bel BMW. Njegove ključe sem imela jaz. Pred hišo je imel postavljeno mizo na njej kavo in rogljiček. Sedla sva za mizo in začela jesti. Naredila sem en griz v rogljiček preden se je Nik začel čudno obnašati. Videla sem, da ga je pičil sršen. Odklenila sem avto in ga usedla na sovoznikov sedež. Pripela sem ga in enako naredila tudi sama. Udarila sem ga po licu.
“Nik! NIK! Ostani z mano! Si me slišal?! OSTANI z mano! Slišiš?! OSTANI Z mano! OSTANI Z MANO!” Še enkrat sem ga udarila. Vtipkala sem Sarino številko in jo dala na zvočnik.
“Hej,” me je zaspano pozdravila. “Kaj pa ti že pokonci?”
“Nimam časa odgovoriti. Pokliči vse bolnišnice in mi sporoči!” Prekinila sem. Vozila sem najhitreje kot sem lahko. Čez pet minut mi je že zvonil telefon. Vmes sem Nika stalno klofala in ga klicala.
“Najbližja bolnišnica, ki je prazna je v Izoli.”
“Hvala Sara. Prosim daj mi njihovo številko!” Klofnila sem Nika. “Dihaj Nik! DIHAJ Nik! DIHAJ NIK!”
“05 660 60 00!”
“Hvala!” prekinila sem in vtipkala številko. Klofutnila sem Nika. “Nik dihaj! NIK dihaj! NIK DIHAJ!”
“Splošna bolnišnica Izola, prosim?” se je oglasila tajnica.
“Mojega fanta je pičil sršen in sedaj je čisto marogast!” sem rekla in klofnila Nika. “Nik dihaj! NIK DIHAJ!”
“Prehitite vse in trobite! Prehitite vse rdeče luči! Če Vas ustavijo policisti naprej vozite!”
“Problem je, da nisem polnoletna! Stara sem 17 let!” sem rekla. “Nik dihaj! NIK dihaj! NIK DIHAJ!”
“Ni panike! Le vozite naprej!” Prekinila sem. Pred mano se je vozil Clio. Potrobila sem in ga prehitela.
“Nik dihaj! NIK dihaj! NIK DIHAJ!” Pred mano se je pojavil semafor. Vozila sem stran od semaforja in še močneje pritisnila na gas. “Nik dihaj! NIK dihaj! NIK DIHAJ!” Prehitela sem še en avto, ki je bil policijski in videla obrise bele in mogočne stavbe. Pred stavbo je čakalo 5 zdravnikov, pet sester in tajnica. Pripeljala sem. Nika vrgla ven iz avta in ugasnila avto. Ko je bil avto parkiran o tistih enajstih ljudeh ni bilo ne duha ne sluha. Le tajnica, ki mi je mahala. Šele zdaj sem videla, da je temnopolta in ima črne lase. Bila je majhna in suhljata. Pred bolnišnico so ustavili policisti. Ven iz avta je stopil visok policist obilne postave. Imel je oranžne lase in dolgo brado.
“Gospodična kako za vraga vi vozite?! Pa še košarkarica ste!”
“Njen fant je bil na pol mrtev. On pa je bil trezen le na pol mrtev,” je rekla in privzdignila obrvi. Policist je zavzdihnil in odšel. “Pokliči polnoletno prijateljico in pojdi z njo,” mi je rekla vsa vesela. Nasmehnila sem se ji. Vzela sem telefon in poklicala Lili.
“Pridi me iskati!”
“Seveda zdaj imam pavzo!” Čez deset minut sva e vrnili avto.
“Kje je moj sin?!” je vzkliknila Nikova mama, ki je bila povečana različica Nika.
“V bolnišnici. Pičil ga je sršen,” gospe je zastal dih.
“Peljal Vaju bom do klinike Lavrič,” je rekel gospod Pavlič in naju zapeljal do klinike. Tudi on je bil enak kot Nik. Ko smo prišli do doma sem si ob devetih končno pripravila zajtrk.
Drži se,
Lara

















Okej. Hvala vsem, ki ste prebrali, komentirali in všečkali. Kdor hoče biti fen, naj mi napiše. Moj fen number 1 je Artemida. Prav tako mi, pišite tisti, ki želite, da Vas obveščam.
Zaenkrat obveščam:
-mogočepisateljica,
-Ribica,
-#Free Girl7
-Nixi25
-Grizalkaknjig
-Forever
-Tj232
-Artemida
Lysm
Heart