ČRNA LEPOTICA
1
Vsak človek rabi prijatelja. Pravega prijatelja. Ampak pravih prijateljev ni lahko najti. Boli te pogled na vse ne osamljene ljudi okoli tebe. V razredu sem bila edina brez prijateljev. Tega ni vedel nihče. A ljudje so začeli opažati, da sem neprestano žalostna. Večkrat so me hoteli prepričati, da jim povem, kaj me teži. A zaman.
Nekaj tednov pred zimskimi počitnicami so se moji starši in moja razredničarka pogovarjali, na kakšen način bi lahko prišli do mene. Potem pa je razredničarka dobila idejo. »Splošno znano je, da živali pozitivno vplivajo na človeka. Pomirijo ga. Učijo zaupanja. Na primer imamo Tačke Pomagačke, veliko konjskih klubov ponuja terapije s konji in tako naprej,« je rekla. »Kaj ko bi poskusili z jahanjem?« je vprašala. Starši so se strinjali in tako sem naslednji teden odšla na ranč Mimola, ki je le par minut hoje od mojega stanovanja, a vseeno še nikoli nisem šla tja. Sploh nisem hotela tja. Nisem videla razloga da bi bila tam. Na ranč sem z mamo odšla na njeno željo. Privolila sem samo zato, ker sem videla kako jo skrbi zame. Na ranču nas je pričakala Sonja, trenerka jahanja in tudi lastnica ranča. Sprehodile smo se v hlev, kjer mi je pokazala Venero, kobilo na kateri sem začela jahati. V boksih je bilo še pet drugih konjev, ki sem jih kasneje spoznala. Njihova imena so bila Bela, Blaze, Piko, Lizika in Mimola, po kateri ima ranč tudi ime, saj je bila Sonjin prvi konj. Vsi so bili zelo lepi, a noben se ni mogel primerjati s kobilo, ki je divje galopirala po pašniku zunaj. Ko je Sonja opazila, kako jo gledam, je rekla: »Lepa je, kajne? Ime ji je Črna Lepotica. Kupila sem jo tik preden bi jo prejšnji lastnik prodal mesarju, saj pravi, da je ni mogoče ukrotiti. No, saj je malo divja, ampak mislim, da samo ni imela pravega pristopa. Upala sem, da ji bom lahko pomagala, a brez uspeha. Vsakega ki se približa vratom ograde pozorno opazuje, čim se dotakne vrat pa se zažene proti njemu in ga odžene proč.« »Vav,« sem zavzdihnila. »Pridi,« je rekla in odšli sva nazaj k Venerinem boksu. Ko sem pogledala v Venerine oči, sem se prvič v življenju zavedala, koliko mi konji pravzaprav pomenijo. Sonja mi je pokazala, kako se konja očisti in pripravi na jahanje. Venero smo peljale v pokrito jahališče. Dvignila sem se v sedlo in Sonja je Venero pripela na vrv, imenovano lonža. Razložila mi je, kako naj Veneri rečem, naj začne hoditi. Ura je šla hitro mimo in ko je bila pri koncu sem zlezla iz sedla in šle smo v hlev, kjer smo ji snele opremo. Imela sem še nekaj časa, preden je prišla mama in vprašala sem Sonjo, ali lahko pridem kdaj pomagat na ranč po šoli. »Kadar koli lahko prideš in ko boš nekaj časa pomagala, si boš zaslužila zastonj ure jahanja,« je veselo odgovorila. Ko sem čakala na mamo, sem zavila k pašniku Črne, kot ji rečem na kratko. Stopila sem k vratom ograde in ona je ušesa potegnila tako nazaj, kot je le mogla. Zazrla sem se v njene črne oči in kar sem videla, me je močno osupnilo. V njih ni bilo sovraštva, bil je strah. Ko sem se vrat dotaknila, se je pognala proti meni, a jaz sem le zaprla oči. Razumela je moj znak in se ustavila, previdno stopila bližje k meni in me presenečeno gledala. Odprla sem oči. Od bližje je bila še lepša. Glavo je sklonila bližje meni in mi pustila, da jo pobožam. A nato je prišla moja mama in Črna se je prestrašila. »Pridem jutri,« sem ji rekla, pozdravila Sonjo in odšla domov. Naslednji dan sem se seveda takoj odpravila do pašnika. Trajalo je nekaj trenutkov, da me je Črna prepoznala, a ko me je, je prišla v pozdrav. Takrat sem dobila idejo. Samo meni je zaupala. Šla sem k Sonji in jo pozdravila, nato pa vprašala, če ima Črna svojo oglavko. Podala mi jo je, zahvalila sem se in odšla nazaj k ogradi. Črni sem pustila, da jo najprej povoha, nato sem jo sebi nataknila na glavo, da bi ji bilo jasno, kaj hočem narediti. Najprej mi oglavke ni pustila natakniti, potem pa je šlo. Dejansko sem jo vodila po pašniku! Nato sem ji oglavko snela in jo nagradila s korenčkom. Zatem sem vsak dan po šoli odhajala tja. Dajala sem ji seno v vrečo, svežo vodo v korito in jo čistila. Končno so nastopile zimske počitnice in spet je začelo snežiti. Iz hleva sem prinesla odejo in z njo ogrnila Črno, da bi jo vsaj malo ogrela. Začela sem s privajanjem na boks, a nismo še bile na cilju. Ampak je pričela lepo sodelovati. V jahanju sem takrat že dobro napredovala. Čez nekaj dni je že bila v boksu več časa. »Ravno pravi čas, danes je začelo močneje snežiti,« sem si mislila. Nato pa sem zagledala Sonjo. Videti je bila zaskrbljena in nesrečna. »Sonja, kaj je narobe?« sem vprašala. »Prodati moram ranč. Nimam več denarja, stroški so vse dražji, denarja pa vse manj,« je zavzdihnila. Takrat sem stekla domov in vse povedala mami. »Zagotovo bo cena nizka ali pa dobimo popust, lahko bi ga kupili!« sem zaklicala. »Se bom pogovorila s Sonjo,« je bilo vse kar je rekla. Naslednji dan je prišla do mene s pogodbo. Smejala se je. »Naš bo!« je rekla. Sonja bo še vedno učiteljica jahanja. »Črna ter ostali bodo moji!« sem si ponavljala. Minilo je eno leto. Zdaj s Črno tekmujem v preskakovanju ovir. Večkrat sva že zmagali. Zdaj nisem več osamljena. Našla sem svoj smisel življenja in veliko ljubezen, katero ti lahko brezpogojno nudi le žival.
Nekaj tednov pred zimskimi počitnicami so se moji starši in moja razredničarka pogovarjali, na kakšen način bi lahko prišli do mene. Potem pa je razredničarka dobila idejo. »Splošno znano je, da živali pozitivno vplivajo na človeka. Pomirijo ga. Učijo zaupanja. Na primer imamo Tačke Pomagačke, veliko konjskih klubov ponuja terapije s konji in tako naprej,« je rekla. »Kaj ko bi poskusili z jahanjem?« je vprašala. Starši so se strinjali in tako sem naslednji teden odšla na ranč Mimola, ki je le par minut hoje od mojega stanovanja, a vseeno še nikoli nisem šla tja. Sploh nisem hotela tja. Nisem videla razloga da bi bila tam. Na ranč sem z mamo odšla na njeno željo. Privolila sem samo zato, ker sem videla kako jo skrbi zame. Na ranču nas je pričakala Sonja, trenerka jahanja in tudi lastnica ranča. Sprehodile smo se v hlev, kjer mi je pokazala Venero, kobilo na kateri sem začela jahati. V boksih je bilo še pet drugih konjev, ki sem jih kasneje spoznala. Njihova imena so bila Bela, Blaze, Piko, Lizika in Mimola, po kateri ima ranč tudi ime, saj je bila Sonjin prvi konj. Vsi so bili zelo lepi, a noben se ni mogel primerjati s kobilo, ki je divje galopirala po pašniku zunaj. Ko je Sonja opazila, kako jo gledam, je rekla: »Lepa je, kajne? Ime ji je Črna Lepotica. Kupila sem jo tik preden bi jo prejšnji lastnik prodal mesarju, saj pravi, da je ni mogoče ukrotiti. No, saj je malo divja, ampak mislim, da samo ni imela pravega pristopa. Upala sem, da ji bom lahko pomagala, a brez uspeha. Vsakega ki se približa vratom ograde pozorno opazuje, čim se dotakne vrat pa se zažene proti njemu in ga odžene proč.« »Vav,« sem zavzdihnila. »Pridi,« je rekla in odšli sva nazaj k Venerinem boksu. Ko sem pogledala v Venerine oči, sem se prvič v življenju zavedala, koliko mi konji pravzaprav pomenijo. Sonja mi je pokazala, kako se konja očisti in pripravi na jahanje. Venero smo peljale v pokrito jahališče. Dvignila sem se v sedlo in Sonja je Venero pripela na vrv, imenovano lonža. Razložila mi je, kako naj Veneri rečem, naj začne hoditi. Ura je šla hitro mimo in ko je bila pri koncu sem zlezla iz sedla in šle smo v hlev, kjer smo ji snele opremo. Imela sem še nekaj časa, preden je prišla mama in vprašala sem Sonjo, ali lahko pridem kdaj pomagat na ranč po šoli. »Kadar koli lahko prideš in ko boš nekaj časa pomagala, si boš zaslužila zastonj ure jahanja,« je veselo odgovorila. Ko sem čakala na mamo, sem zavila k pašniku Črne, kot ji rečem na kratko. Stopila sem k vratom ograde in ona je ušesa potegnila tako nazaj, kot je le mogla. Zazrla sem se v njene črne oči in kar sem videla, me je močno osupnilo. V njih ni bilo sovraštva, bil je strah. Ko sem se vrat dotaknila, se je pognala proti meni, a jaz sem le zaprla oči. Razumela je moj znak in se ustavila, previdno stopila bližje k meni in me presenečeno gledala. Odprla sem oči. Od bližje je bila še lepša. Glavo je sklonila bližje meni in mi pustila, da jo pobožam. A nato je prišla moja mama in Črna se je prestrašila. »Pridem jutri,« sem ji rekla, pozdravila Sonjo in odšla domov. Naslednji dan sem se seveda takoj odpravila do pašnika. Trajalo je nekaj trenutkov, da me je Črna prepoznala, a ko me je, je prišla v pozdrav. Takrat sem dobila idejo. Samo meni je zaupala. Šla sem k Sonji in jo pozdravila, nato pa vprašala, če ima Črna svojo oglavko. Podala mi jo je, zahvalila sem se in odšla nazaj k ogradi. Črni sem pustila, da jo najprej povoha, nato sem jo sebi nataknila na glavo, da bi ji bilo jasno, kaj hočem narediti. Najprej mi oglavke ni pustila natakniti, potem pa je šlo. Dejansko sem jo vodila po pašniku! Nato sem ji oglavko snela in jo nagradila s korenčkom. Zatem sem vsak dan po šoli odhajala tja. Dajala sem ji seno v vrečo, svežo vodo v korito in jo čistila. Končno so nastopile zimske počitnice in spet je začelo snežiti. Iz hleva sem prinesla odejo in z njo ogrnila Črno, da bi jo vsaj malo ogrela. Začela sem s privajanjem na boks, a nismo še bile na cilju. Ampak je pričela lepo sodelovati. V jahanju sem takrat že dobro napredovala. Čez nekaj dni je že bila v boksu več časa. »Ravno pravi čas, danes je začelo močneje snežiti,« sem si mislila. Nato pa sem zagledala Sonjo. Videti je bila zaskrbljena in nesrečna. »Sonja, kaj je narobe?« sem vprašala. »Prodati moram ranč. Nimam več denarja, stroški so vse dražji, denarja pa vse manj,« je zavzdihnila. Takrat sem stekla domov in vse povedala mami. »Zagotovo bo cena nizka ali pa dobimo popust, lahko bi ga kupili!« sem zaklicala. »Se bom pogovorila s Sonjo,« je bilo vse kar je rekla. Naslednji dan je prišla do mene s pogodbo. Smejala se je. »Naš bo!« je rekla. Sonja bo še vedno učiteljica jahanja. »Črna ter ostali bodo moji!« sem si ponavljala. Minilo je eno leto. Zdaj s Črno tekmujem v preskakovanju ovir. Večkrat sva že zmagali. Zdaj nisem več osamljena. Našla sem svoj smisel življenja in veliko ljubezen, katero ti lahko brezpogojno nudi le žival.
Moj odgovor:
Svetovalnica
Ljubezen
Živjo, res bi rada dobila kakšno mnenje, ker ne vem več, kaj naj naredim.
Gre za enega fanta, ki mi je všeč že od decembra 2024. Vse skupaj se je začelo na eni božični zabavi, kjer je bil našemljen v Grincha. Takrat si niti približno nisem mislila, da mi bo postal tako všeč. drgacč je moj sošolec in imava vse predmete razen športa skup
Septembra 2025 je ena punca, ki jo oba poznava, ugotovila, da mi je všeč, in mu povedala. Dala mu je tudi mojo številko in potem sva si začela pisati. In to res veliko. V približno štirih mesecih sva si napisala okoli 4000 sporočil. Velikokrat je prvi pisal on, tudi če sem jaz nehala odgovarjati. Spraševal me je, če imam fanta, o mojem življenju, treningih, spanju in še marsičem. Enkrat me je celo vprašal, ali bi bila njegova punca. Rekla sem ne, ampak samo zato, ker me je bilo strah in sem bila preveč sramežljiva. V resnici mi je bil zelo všeč.
Kasneje sem izvedela, da sem tudi jaz všeč njemu. Učiteljici naj bi povedal, da sem mu všeč, ampak da ga je strah, da bi šlo kaj narobe. In iskreno, tudi mene je bilo strah.
Potem so bili še vsi tisti pogledi v šoli. Velikokrat se zgodi, da pogledam proti njemu in že gleda mene. Včasih se nasmehneva in včasih imam res občutek, da je nekaj med nama. Ampak nikoli nisem zares vedela, kaj si misli.
Letos septembra se je začela še zgodba z valeto. Vprašal me je, kaj bi rekla, če bi me vprašal, ali bi šla z njim na valeto. Rekla sem, da ja. Potem je večkrat rekel, da misli resno, naslednji dan pa je že malo spremenil zgodbo in rekel, da ni čisto fiksno. Takrat res nisem vedela, kaj naj si mislim.
Na šoli v naravi septembra se je zgodilo nekaj zanimivega. En fant me je vprašal, ali bi šla z njim na valeto, in dobesedno nekaj sekund za njim me je vprašal še ta fant, ki mi je všeč. Ko je videl, da me je drugi vprašal, je pritekel do mene. Izbrala sem njega. Rekel mi je: »Ti si edina.« In ne vem, mogoče se sliši neumno, ampak meni je to res veliko pomenilo.
Zdaj pa je november in spet sem čisto zmedena.
V zadnjem času je bilo nekaj govora o zvezah in dobila sem občutek, da mogoče noče zveze. Ampak nikoli mi ni zares povedal, kaj si misli. Njegova sestra je bila zraven in je začela komentirati moje obnašanje, češ da s svojim obnašanjem ničesar ne dosežem. Zaradi tega se sploh nisva normalno pogovorila.
In potem me je poklical ON. Ne jaz njega. On mene. Dan pred tem sva dve uri igrala Roblox in se normalno pogovarjala. Bilo je čisto sproščeno in zabavno, kot da ni nič narobe.
In zdaj sem spet pri istem vprašanju. Če noče ničesar z mano, zakaj me kliče? Zakaj se želi družiti z mano? Ali mu je samo všeč moja družba ali pa je mogoče tudi on še vedno malo zainteresiran?
Najhuje je, da mi je všeč že skoraj dve leti. Res nisem pričakovala, da bom toliko časa razmišljala o enem človeku. Včasih se počutim prav neumno, ker analiziram vsako malenkost. Če me pogleda, razmišljam o tem. Če me pokliče, razmišljam o tem. Če mi ne piše, spet razmišljam o tem.
Po eni strani nočem obupati, ker se je med nama zgodilo že toliko stvari. Po drugi strani pa nočem biti edina, ki si želi, da bi se kaj zgodilo.
Ne pričakujem, da bo takoj hotel biti z mano ali da mi bo karkoli obljubil. Samo rada bi vedela, ali sem mu sploh še všeč. Nočem ga loviti ali siliti v karkoli, ampak tudi ne vem, koliko časa naj še čakam.
Kaj bi ve naredile na mojem mestu? A mislite, da sem mu še všeč? A je možno, da mu je mar zame, ampak si ne želi zveze? In ali naj ga direktno vprašam, kaj sploh želi od mene?
Res bi mi pomagalo, če bi mi kdo povedal svoje mnenje, ker sama sem že čisto izgubila občutek za to, kaj je normalno in kaj si mogoče samo domišljam.
Hvala vsem, ki ste prebral. :heart:
Gre za enega fanta, ki mi je všeč že od decembra 2024. Vse skupaj se je začelo na eni božični zabavi, kjer je bil našemljen v Grincha. Takrat si niti približno nisem mislila, da mi bo postal tako všeč. drgacč je moj sošolec in imava vse predmete razen športa skup
Septembra 2025 je ena punca, ki jo oba poznava, ugotovila, da mi je všeč, in mu povedala. Dala mu je tudi mojo številko in potem sva si začela pisati. In to res veliko. V približno štirih mesecih sva si napisala okoli 4000 sporočil. Velikokrat je prvi pisal on, tudi če sem jaz nehala odgovarjati. Spraševal me je, če imam fanta, o mojem življenju, treningih, spanju in še marsičem. Enkrat me je celo vprašal, ali bi bila njegova punca. Rekla sem ne, ampak samo zato, ker me je bilo strah in sem bila preveč sramežljiva. V resnici mi je bil zelo všeč.
Kasneje sem izvedela, da sem tudi jaz všeč njemu. Učiteljici naj bi povedal, da sem mu všeč, ampak da ga je strah, da bi šlo kaj narobe. In iskreno, tudi mene je bilo strah.
Potem so bili še vsi tisti pogledi v šoli. Velikokrat se zgodi, da pogledam proti njemu in že gleda mene. Včasih se nasmehneva in včasih imam res občutek, da je nekaj med nama. Ampak nikoli nisem zares vedela, kaj si misli.
Letos septembra se je začela še zgodba z valeto. Vprašal me je, kaj bi rekla, če bi me vprašal, ali bi šla z njim na valeto. Rekla sem, da ja. Potem je večkrat rekel, da misli resno, naslednji dan pa je že malo spremenil zgodbo in rekel, da ni čisto fiksno. Takrat res nisem vedela, kaj naj si mislim.
Na šoli v naravi septembra se je zgodilo nekaj zanimivega. En fant me je vprašal, ali bi šla z njim na valeto, in dobesedno nekaj sekund za njim me je vprašal še ta fant, ki mi je všeč. Ko je videl, da me je drugi vprašal, je pritekel do mene. Izbrala sem njega. Rekel mi je: »Ti si edina.« In ne vem, mogoče se sliši neumno, ampak meni je to res veliko pomenilo.
Zdaj pa je november in spet sem čisto zmedena.
V zadnjem času je bilo nekaj govora o zvezah in dobila sem občutek, da mogoče noče zveze. Ampak nikoli mi ni zares povedal, kaj si misli. Njegova sestra je bila zraven in je začela komentirati moje obnašanje, češ da s svojim obnašanjem ničesar ne dosežem. Zaradi tega se sploh nisva normalno pogovorila.
In potem me je poklical ON. Ne jaz njega. On mene. Dan pred tem sva dve uri igrala Roblox in se normalno pogovarjala. Bilo je čisto sproščeno in zabavno, kot da ni nič narobe.
In zdaj sem spet pri istem vprašanju. Če noče ničesar z mano, zakaj me kliče? Zakaj se želi družiti z mano? Ali mu je samo všeč moja družba ali pa je mogoče tudi on še vedno malo zainteresiran?
Najhuje je, da mi je všeč že skoraj dve leti. Res nisem pričakovala, da bom toliko časa razmišljala o enem človeku. Včasih se počutim prav neumno, ker analiziram vsako malenkost. Če me pogleda, razmišljam o tem. Če me pokliče, razmišljam o tem. Če mi ne piše, spet razmišljam o tem.
Po eni strani nočem obupati, ker se je med nama zgodilo že toliko stvari. Po drugi strani pa nočem biti edina, ki si želi, da bi se kaj zgodilo.
Ne pričakujem, da bo takoj hotel biti z mano ali da mi bo karkoli obljubil. Samo rada bi vedela, ali sem mu sploh še všeč. Nočem ga loviti ali siliti v karkoli, ampak tudi ne vem, koliko časa naj še čakam.
Kaj bi ve naredile na mojem mestu? A mislite, da sem mu še všeč? A je možno, da mu je mar zame, ampak si ne želi zveze? In ali naj ga direktno vprašam, kaj sploh želi od mene?
Res bi mi pomagalo, če bi mi kdo povedal svoje mnenje, ker sama sem že čisto izgubila občutek za to, kaj je normalno in kaj si mogoče samo domišljam.
Hvala vsem, ki ste prebral. :heart:
Vprašanje
Kakšna se vam zdi nova rubrika Galerijski kotiček?
Zelo mi je všeč, ker rad/a rišem.
(64)
Zdi se mi zanimiva.
(61)
Me ne zanima.
(32)



Ljubezenska zgodba