Pogledala sem skozi okno avtobusa, pritajeno zaklela in zdrsnila niže na stolu. Nisem se zmenila za očitajoči poged starejše gospe poleg mene ob moji kletvici. Zunaj se je ulilo kot iz škafa in jaz nisem imela dežnika, ker nisem preverila napovedi in ko sem zapustila stanovanje, je bilo samo oblačno. Na tekmo bom prišla kot premočen cucek. Upam, da je nahrbtnik vodoodporen, sicer bom imela premočeno sabljaško opremo, še preden se bom prepotila.
Potlačila sem živčnost in poskusila najti varno temo za razmišljanje, da se ne bi požrla od stresa, ampak moje misli so vztrajno skakale med besedami *i*tekma, sabljanje, Gal, Maria*i* in na mojo veliko nejevoljo *i*Konstantin*i*. "Utihni," sem si zamrmrala v brado in stara gospa poleg mene me je prestrašeno pogledala. Jezno sem izdihnila skozi nos in zapičila pogled v vodne kapljice, ki so se nabirale na oknu.
Avtomatsko sem z roko trznila proti nahrbtniku, da bi iz stranskega žepa vzela slušalke kot v šoli, preden sem se spomnila, da sem jih pozabila vzeti. Po zgroženem pogledu, ki mi ga je namenila gospa poleg mene, sem sklepala, da sem znova zaklela.
Glas je naznanil, da se bližamo postajališču in v trenutku, ko so se vrata odprla, je stara gospa pohitela s stola in iz avtobusa. Poleg mene se je usedel nekdo drug, ampak se mi ni ljubilo niti dvigniti pogleda in preveriti, kdo. Minilo je pet minut in potem je spregovoril.
"Bližamo se postajališču," je poleg umetnega ženskega glasu ne najbolj usklajeno zrecitiral še globlji in bogatejši glas.
Tako hitro sem obrnila glavo, da sem si skoraj izpahnila vrat in moje zelene oči so trčile v čokoladno rjave.
Sedel je - pravzaprav je napol ležal - zleknjen na sedežu in se mi režal. "Mislim, da si travmatizirala tisto ubogo staro gospo. Vsaj zgledala je travmatizirano. In ti zgledaš tako, kot da bi z lahkoto nekoga travmatizirala."
Prhnila sem. "Pravi kdo? Jaz zgledam kot da bi, ti pa dejansko travmatiziraš."
Razmršil si je lase in se namuznil. "Zakaj je bila potem tista ženska videti kot da... jo je ravno nekdo travmatiziral? Recimo... nestabilna in zategnjena najstnica s temno rjavim gnezdom na glavi in *i*frufrujem*i*?"
"Hej, to je bilo nesramno," sem se namrščila. "Nisem nestabilna in nimam gnezda na glavi, ampak imam mešanico med pažem in piksijem, butelj."
"Ja, in frufru! Kot desetletnica," me je dražil.
"Ti se obnašaš kot desetletnik."
"Ne zanikam."
"Patetično."
Za hip sva oba utihnila, potem pa se je zresnil in vprašal: "Si živčna?"
Razdraženo sem se zasrepela vanj. "*i*Ne*i*, Konstantin, nisem živčna," sem rekla z najbolj sarkastičnim glasom, kar sem ga premogla.
Desni kotiček ustnic mu je trznil navzgor in priprl je oči, ko je skozi zamegljeno šipo poskusil ugotoviti, kje smo. "Ne skrbi, srčece, zmlela jih bova v prah."
Prhnila sem, a si nisem mogla pomagati, da se ne bi počutila malo manj nervozno kot prej, in tudi nasmeha nisem mogla zadržati. "Nisem vedela, da si agresiven," sem dvignila obrvi. "Ne, počakaj, vzamem nazaj. Vedela sem," sem dodala.
Pogled je znova premaknil name in se mi nasmehnil. Srce mi je podivjalo. *i*Kaj pa...*i*
Vrnila sem mu nasmeh.
Presenetljivo je bil potem preostanek vožnje do najine postaje čisto fajn. Nekaj sva se pogovarjala in šalila in zafrkavala. Čas je šel tako hitro, da sva dejansko-
"Zgrešila sva postajo," me je obvestil Konstantin. Razširila sem oči in se zastrmela skozi okno.
"Zafrkavaš," sem obupano rekla.
"Ne," je rekel. "Dejansko sva zgrešila postajo."
Čelo sem naslonila na šipo. "Super. Dodatnih petnajst minut hoje. Brez dežnika."
"Si pozabila dežnik?" Konstantin je zrl vame s čudnim pogledom.
In potem je bruhnil v smeh.
"Ja, ha ha, zelo smešno," sem zavila z očmi. "Če se ne nehaš smejati, ga bom tebi ukradla."
Vzravnal se je in poskušal zadržati smeh. Ni mu šlo najbolje. Usta je imel še vedno razvlečena v nasmeh do ušes in tu in tam mu je iz njih ušel kakšen hahljaj.
"Priden fant."
S komolcem me je sunil v nadlakt. "Bolje da greva zdaj k vratom, sicer bova zgrešila še eno."
"Fer," sem se strinjala in mu sledila k vratom.
Avtobus se je ustavil in stekla sva ven.
In v istem trenutku me je zalil dež. Po laseh, obrazu, telesu. Veste, rada imam dež, ampak v tem trenutku nočem imeti premočenih oblačil in opreme. Vzdihnila sem in ravno ko sem hotela vprašati Konstantina, ali lahko tečeva, je dež nehal padati.
Ne, pa ni. Samo jaz sem bila na suhem.
Pogledala sem gor in desno in od tam se mi je dol režal Konstantin.
Dvignila sem obrvi.
"Rad pomagam," je skomignil in se namuznil. "Greva, sicer bova zamudila."
Zavzdihnila sem. "Mhm."
Hodila sva drug ob drugem. Roke sem prekrižala na prsih, kot da bi s tem lahko ublažila stiskanje v prsnem košu, ki me je vedno težilo pred tekmo. Plitvo sem zadihala in Konstantin me je pogledal. "Bo?" je tiho vprašal. "Živčna, ne?"
Zamežikala. Ni se mi ljubilo biti sarkastična. "Ja," sem samo kratko odgovorila, ne da bi ga pogledala. Nazadnje sem kljub temu dvignila glavo. Ujela sem njegov pogled. To ne more biti res. Gledal me je *i*prijazno*i*. "Saj bo. Jaz sem tudi malo." Komolec je naslonil na mojo ramo. "Bom navijal, ko boš nastopala. Obljubim, da bom najglasnejši tam," je dodal.
Nasmehnila sem se. "Ne dvomim."
"Ampak ko bom jaz nastopal, moraš tudi ti prideti. In biti moraš najglasnejša tam. Vpiti moraš. *i*Ajmo, Koko!*i*"
Prhnila sem. "Ni šans. Ampak bom priša navijat, ja. Bi, tudi če mi ne bi rekel."
"Ja, vem."
"Ker bi me prisilil trener, če se mi ne bi dalo."
"Ja, saj zato sem pa rekel, da vem."
Pogledala sem ga in široko se mi je nasmehnil. Tokrat sem mu vrnila nasmeh, ne da bi se zmenila za glasove v glavi.
________
Nov del :))
Team? ;)