hejj
nov del
dons je pač ta tekma ane in js nimam pojma kako to zgleda hahah tkoda sm guglala sam da veste da mi oprostite če kej ni prou<3
__________
"In tam je trener," se je zarežal Konstantin.
"Kaj pa je smešno?"
"Nič. A tebi on ni smešen?"
"Ja, saj je," sem priznala.
Z njim so čakali že Lana, Jaka in Martin in ko sva se jim pridružila, je iz nasprotne smeri pritekla še Izabela.
"Smo vsi? Super. Gremo zdaj noter."
Prijavili smo se in šli na pregled opreme. Prišli smo med prvimi, tako da ni bilo vrste, kar je super, ker mi čakanje v teh kolonah vedno požre vse živce. Konstantin me je pogledal. "Imaš vse s sabo?" me je dražil.
"Zakaj ne bi imela?" sem revsnila. "Samo živčno me delaš."
Konstantin je dvignil roke. "Joj, oprosti, šef. Samo zdelo se mi je čudno, da na busu nisi imela slušalk."
Jezno sem prhnila in odprla usta, da bi mu nekaj zabrusila, ampak naju je prekinil trener. "Dovolj, vidva! Prihranita to za pot domov. Jaka, greš ti najprej?"
Jaka se je postavil k mizi in začel iz torbe vleči opremo. Samozavestno je dvignil glavo in se zazrl v enega izmed tehnikov, ki je nekoliko nagnil glavo in mu namenil vprašujoč pogled. "Kaj?" se je zmedel Jaka.
"Kje je pa rokavica?" je zanimalo tehnika.
Jaka je zmrznil. Mrzlično je pregledoval torbo in jo celo obrnil okrog. Nazadnje se je osramočeno obrnil. "Ima kdo desno rokavico?"
In začel se je kaos. Vsi smo brskali po torbah za rezervno desno rokavico, nekemu geniju, ki si pač ne zna organizirati torbe in opreme v njej, je vse letelo okoli in so okrog njegovih nog zdaj ležali jopič, nogavice, maska in celo sablja.
Je pa bil ta genij potem prvi, ki je skočil pokonci in zmagoslavno vzkliknil, da ima desno rokavico, da se je eden izmed tehnikov prijel za glavo in se začel hihitati.
Konstantin je odskakljal k Jaki in mu pomolil rezervno rokavico in se vrnil nazaj na svoje prvotno mesto, ob čemer se je spotaknil ob svojo lastno sabljo in bi zgrmel po tleh, če ga ne bi trener zgrabil za komolec.
"Konstantin, lepo prosim, ne razbij se, še preden prideš na stezo," je zagodrnjal in ga izpustil, da je lahko pobral svojo opremo.
Nisem se mogla več zadržati in iz ust mi je pobegnil zvok, ki je bil mešanica prhanja in smeha.
"Veš, Hart, cenim, da te zabavam, ampak bi bil vesel tudi, če bi mi priskočila na pomoč," me je pogledal Konstantin.
"Oh, sem mislila, da si ti tisti, ki rad pomaga."
Poslal mi je tak pogled, kot da bi me hotel ubiti z očmi in znova sem se zasmejala. "Morala te bom naučiti organizirati torbo z opremo."
"Mja," je zagodrnjal in naprej pobiral svoje stvari.
"Lahko vidva že nehata?" je obupano prosil trener. "Hart, prosim pojdi si pregledat opremo."
Zložila sem stvari na mizo in čakala, da sem na vsak kos dobila žig ali nalepko, ko se je od zadaj nekdo zaletel vame in sploh mi ni bilo treba pogledati nazaj, da bi vedela, kdo je ta nekdo.
Obraz sem zakopala v dlan in se kljub temu ozrla nazaj. "Konstantin, briga me, če se razbiješ, ampak a lahko vsaj paziš, da ne poškoduješ drugih?"
Zarežal se mi je. "Kaj pa, če je bilo namerno? Mogoče pa poskušam onesposobiti svojo največjo konkurenco."
Prhnila sem. "Seveda."
"Ja," je vztrajal. "Leto si mlajša od mene in punca si in najbrž boš zmagala veliko bolj veličastno kot jaz. Zmlela jih boš, medtem ko bom jaz..." preostanka nisem slišala, ker ga je trener odvlekel stran.
"Ampak," sem ga slišala ugovarjati.
"Nič ampak," je rekel trener in mu prst uperil v obraz. "Prihranita dvobojevanje za ogrevanje. Potem se bosta lahko dvobojevala do začetka tekme."