V bilnišnici sem že dva tedna. Dolgčas mi je, nobeene knjige nimam, v sobi sem sama, družbo mi delajo zgolj sestre, ki so precej prismojene in me nazivajo z 'dragica' in 'ljubica'. Pa še to, vse imajo taka čudna povezana imena. Sestra po imenu Melisa mi ves čas nosj hrano. 'Dragica' me kliče Meta. Sama neka zelišča! Kmalu bo notri prešel en Peter, ki se bo pisal Šilj! Sploh ne vem, če me motijo imena ali pa so preprosto nadležni. V sobo vstopi Meta in začne s svoji slovitim nagovorim: ''Živjo dragica!''
Za moje pojme je čisto preveč vesela in živahna za bolnišnico. Če bom umirala v bolnici, nimakor nočem, da me 'vspocbuja' ena taka ženska. Naenkrat se mi zasmilijo vsi starejši, ki jih oskrbuje.
"Dobre novice! Danes bosta prišla k tebi na obisk..." veselo vzklikne, a ne konča. Začne se tolči po stegnih in neposrečeno oponašati bobne.
"...Tvoja starša!" končno izpljune. Tokrat ima glede nečesa prav, to je gotovo ena boljših novic tega časa.
''Super! Komaj čakam!'' odvrnem. Meta zadovoljno prikima in se odpravi ven. Kar nekaj časa čakam, dokler končno nekdo ne potrka. Navdušeno odskačem do vrat z res ogromnim naporom. Videla bom starše! Toda namesto tega se odprejo vrata in me prevrnejo.
''Oh, oprosti! Nisem nalašč!'' se zasliši prestrašen glas. Temu dekletu je vsaj dejansko žal.
"Oprosti, res. Lea si, kajne? No jaz sem Jasmina," z nasmehom pove. Krasno. Še eno ime, ki se navezuje na zelišča! Izpeljanka iz jasmin.
''A se tu vsi imenujete po zeliščih?'' precej nevljudno vprašam. Jasmina plane v smeh.
"A veš, da nisi edina, ki si to opazila. Veliko pacientov to omeni," razloži, napol v smehu.
Razumevajoče pokimam in se ji opravičim, ker sem jo tako napadla.
"Ni panike. Tvoji starši so na poti," reče. *i*Končno,*i* pomislim. In res, v istem trenutku spet nekdo potrka. Zavijem z ocmi in pripomnim: "Upam, da ni kak Peter Šilj." Jasmina se začne znova smehati. Smejati je premila beseda. Dobesedno krohota se. Takrat v sobo vstopita moja starša. Mama prišepa do me ne in me močno objame. Oče prav tako. In vse skupaj mi razložita. Kako je na avtocesti avto peljal v napačno smer, kako se mu je oče poslušal izogniti, a je voznik vedno zavil na isti pas. Vsake toliko me zmrazi. Kdo bi sploh naredil kaj podobnega? Imata pa zame tudi dobro novico. Moja 'nadomestna' noga je že doma. V tem trenutku sem nepopisno vesela. Ni mi mar za nič, niti za te butaste zeliščne zdravnike. *i*Spet bom lahko plesala.*i*
Evo! To bi bilo to, za ta del. Upam, da vam je ok. Se beremo kmalu:purple_heart: