Zadnja šolska ura je, komaj še zdržim na tem neumnem stolu. Lačna sem in že davno ne poslušam več koliko kvadratnih kilometrov meri Afrika. Razmišljam le še o domu, hrani in seveda o njemu…. V resnici nisem nikomur povedala, da sem vanj kar je čudno. Po navadi vedno, ko sem zaljubljena to povem na glas in vedno to vsi izvejo. Mislim, da je to kar čutim do Mateja veliko bolj zapleteno kakor le zaljubljenost. Nikoli si zares nisem rekla všeč mi je ali pa se lepo oblekla le zato, da bi me opazil. Vendar ko sem ju zagledala skupaj, me je nekje globoko v srcu zabolelo, vsakič le da je bolelo vedno bolj in bolj. Kakor, da mi je vseeno za njiju, vendar mi ni. Tega občutka si nisem znala razložiti, na živce mi je šel. Vedela sem, da bom zaradi njega imela še veliko težav.
Končno zazvoni šolski zvonec in vsi se začnemo zrivati skozi vrata. Pogosto se zgodi, da trčimo drug ob drugega. Danes se je to pripetilo meni in Mateju. Z vso silo sva trčila drug ob drugega in hkrati potarnala: » Auuu…« Kar na enkrat se je njegov pogled ustavil na mojem telesu, opazoval je moje izbokline. Že od vedno so fantje komentirali mojo postavo, sicer so jo hvalili vendar na neprimeren način. Nikoli mi ni bilo zares mar kaj si mislijo. Sedaj, ko pa vame strmi Matej, pa se mi v sekundi pospeši srčni utrip. Ko je ugotovil, da ga opazujem me je na hitro še enkrat prezrl od glave do peta in izginil za šolskimi vrati. Rabila sem nekaj časa, da sem prišla k sebi, zmedeno sem se spogledala z učiteljico in zapustila razred.
Ko sem stala v jedilnici in se odločala ali bi odšla na kosilo ali ne, sem nazadnje le stekla v kolono preden bi se ta še podaljšala. Za mano sta stala Matej in Nik, nenadoma sem želela oditi. Postalo mi je vroče, začela sem se potiti, roke so se mi tresle,… Prijela sem pladenj vendar, ker je bil sveže opran in vlažen moje roke pa so bile potne, mi je zdrsnil iz rok na tla. BOOOM!!!!!!! Vsi ljudje, ki so še malo prej jedli so izpustili vilice v krožnik in se obrnili proti meni. Nekaj časa so le zrli vame kakor, da bi zagrešila kriminal nato pa so se mi začeli posmehovati. Kmalu za tem pa me je še kuharica nadrla pred celo šolo:« Kaj a ne znamo držati pladnjev v rokah?!! A se rabimo vrniti v prvi razred, ali morda kar v vrtec?? Vsi zasanjani frčite po šoli in sproti uničujete šolsko lastnino!!!« Nehala sem jo poslušati, zagledala sem se v Mateja, ki je stal za mano in me zaskrbljeno opazoval. »Vidite o tem vam govorim. HALOOO!!!!!!!!!!« Zadrla se mi je direktno v uho, upam da je moj bobenček še živ. Zardela sem, hitro vrnila pladenj na svoje mesto in zapustila to neumno jedilnico. Vseeno mi je bilo, če bom jedla ali pa ne tako ali tako sem se osramotila pred celo šolo. Odšla sem do omarice, da bi vzela svoje nikice in čim prej odšla domov. Pred šolo me je že spet pričakal Matej, ob njem pa so bili še Nik, Jan in Lovro. Vsi so strmeli vame in se zadrževali, da ne bi bruhnili v smeh.