Oblečena in obuta sta se odpravila iz kompleksa šole.
»Poslušaj, nimam blage veze kaj je božič, kot veš, ampak bo vsaj bolj zanimivo špricanje. Kot nek lov na zaklad, ne? Samo da ne vem kako izgleda ta zaklad. Ali kakšen je. Ali sploh česarkoli o njem. Sploh ne vem, če dejansko obstaja!«
»Ja obstaja,« je Doroteja nejevoljno rekla.
»Dobro potem! Kam?« se je naenkrat ustavil.
To je pravzaprav dobro vprašanje. Kam naj gresta iskat božič?
Tu ga zagotovo ni, torej morata drugam.
»Poskusiva s postajo.«
»Se skriva v čakalnici?«
»Ne,« se je zasmejala, »z vlakom greva.«
Ko sta prišla na postajo tudi tam ni bilo lučk. Ni jih pričakovala, seveda, ampak…
»Dober dan, dve karti za Bižarič, prosim,« je rekal gospe za pultom.
Ta je dvignila obrvi in ju premerila izza pravokotnih očal: »Ne bi vidva morala biti v šoli zdajle?«
»Dve karti za Bižarič,« je Doroteja ponovila skozi zobe in ji potisnila desetaka.
Gospa je počasi pomežiknila in jima izročila karte in razliko denarja.
»Hvala vam!« je zaklical Uroš, ko sta odhajala.
Usedla se je na klopco in drgnila karte. Kaj če božič res ni resničen? Kaj če se ji blede?
Uroš ji je ponudil denar za karto.
»Že v redu, obdrži. Ne boš plačal za iskanje nečesa, za kar sploh ne veš, če obstaja.«
Skomignil je in prisedel.
»Koliko stran je Bižarič?« jo je vprašal.
»Nisi bil tam še nikoli?« se je začudila.
»Seveda sem, le ne z vlakom.«
»Dobrih deset minut.«
Naslonil se je nazaj. »In kje točno nameravaš najti ta… božič?«
Preden bi mu utegnila odgovoriti je vlak zapeljal na peron. Vstala sta in se sprehodila nanj.
⁓⁓⁓⁓
hojla! mislna sm tko u tork objavt pa sm pozabla :') ta del je bol kratk ampk upam d ste useen uživali xD
love uuuu<33
-hermi