*b*GABRIELA*b*
*i*Iz sebe ne spravim niti besede, to kar sem videla, me je presenetilo, ampak ne pozitivno. Presenetilo me je v smislu, slabega, strašnega. Je vse to res ali si spet vse samo domišljam…*i*

Vidim, to kaj vidi James? Strah me spreleti po telesu. Na cesti je le, velik rdeč madež krvi, a trupla od Emily, ki je bilo še eno nazaj tam, ni več. Pogledam Jamesa, s strahom v očeh. Najina pogleda se srečata. Njegove oči so drugačne kot prej, bolj plašne, zaskrbljene, a nekaj skrivajo: »James… Vidiš to, kar vidim jaz?« On samo ves bled prikima. Nož, ki sem ga prej držala v roki, mi zdaj pade na tla, moje roke so potne, hitro se sklonim, da ga poberem. »Kaj skrivaš James Smith? Hočem resnico,«


*b*JAMES*b*
Za trenutek me zaskrbi, da mi bo kaj naredila, ko tako hitro pobere svoj nož. Okej resnico hoče, a kaj naj ji povem? Ne sme vedeti vsega.

Začnem, previdno: »Gabi…« Ona me ostro pogleda. Očitno ji res ni všeč, da jo kličem Gabi. »Dobro potem pa Gabriela… ne vem… res je lagal sem… ampak za tvoje dobro,« takoj, ko izustim te besede, se začnem zavedati, da sem naredil napako. Gabriela se zdaj, zresni, vzravna in močneje stisne nož, ki ga drži v roki. Če cel večer se sprašujem, če je nož le za samoobrambo, ali je pa mi pripravljena, res nekaj storiti, če ne izve resnice. Njen pogled je zdaj, hkrati užaljen, jezen in poln razočaranja. »Vedela sem, lagal si, a zakaj? Nehaj mi o zgodbicah, da si me hotel zaščititi, ker, če si res hotel, da sem varna, ne bi izginil iz mesta.« Potem obmolkne, njene besede me zbodejo. Prestrašeno doda: »Ampak zašiti pred kom? Ali pred čim?«

Njena vprašanja, še kar visijo v zraku. A jaz nimam, dovolj moči, poguma, da bi se spoprijel z njimi, da bi ji povedal resnico. Pogledam jo, v očeh ima bes, jezo, a hkrati bolečino. In ima nož. Prekleto ta nož. Srce mi začne razbijati, glava mi govori naj ji povem. Požrem slino, zdaj ali pa nikoli: »Glej, Gabriela. Ti si bila v gozdu. Tisti dan… Nisi se zaletela v kolesarja, a si se onesvestila v gozdu, od šoka, kar si videla… je bilo milo rečeno: grozno.«


*b*GABRIELA*b*
James se vstane iz stola, da bi zapustil našo hišo. Jaz mu namenim hladen nasmešek, ki je bil morda opozorilo, da v rokah še vedno držim nož. Začel je govoriti, zdaj ni več poti nazaj. »Kam pa se ti tako mudi?« James ve, da se ne more zdaj vrniti v preteklost, popraviti tega, da je prej začel govoriti resnico. Naj bo še tako boleča, a hočem vedeti. Pa naj še resnica tako boli.


*b*JAMES*b*
Začel sem, zdaj ni več poti nazaj, hotela bo vedeti vse. Zdaj začnem: »Tisti dan v gozdu… Resnica je res hujša kot si predstavljaš…«

Pogledam jo, še vedno sedi na postelji, tokrat njen obraz prebledi, bela je kot stena. Ali se je česa spomnila? Previdno nadaljujem: »Tisti dan. Šla sva ven, povabil sem te na zmenek,« ob misli, na to kako se je začel dan, se mi kar nasmehne, pogledam Gabrielo tudi njej se za trenutek zaiskrijo oči. »Bila sva v parku, v tistem zraven katerega je gozd. Odločila sva se in šla na sprehod, v gozdu sva zaslišala krik…« Zdaj se Gabriela zdrzne, njen obraz postane resnejši: »Spomnim se: krik in potem sva šla pogledat, kaj se je zgodilo naprej se ne spomnim« Začela se je spominjati, to je to, česa sem se najbolj bal. Pogledam jo, ona pokima nadaljujem: »No, kot sem rekel… šla sva pogledat. In videla sva Emily…« Glas mi zadrhti, moje besede pa obvisijo v zraku, ona še vedno sedi, njene oči so razširjene, vsako besedo, ki jo povem, posluša vse do konca. »… Emily in Theota«

~~~~
nov del... upam, da ste uživali v branju
uuu pa kaj mislite kdo je theo in kdo mu je kaj storil tisti večer v gozdu? hočm slišat vaše mnenje hihi <3
uživajte počitniceee