okejj po treh mescih mamo nov del. zato je pa tok daljši, mislim da skor 1k besedd ampak je pa to tak vrhunec zgodbe nsn, ampak neki pomembnih zadev se zgodi<33 uživajte:kiss: nasvet:preberte prejšnji del da osvežite spomin<3
--------------------------------------------
***
V redu sem. Še 10 minut. Pozabila sem že. Roko sem namazala, takoj se bo zacelilo. James mi je všeč. Kaj pa če sem tudi jaz njemu. Sem sploh pripravljena? Verjetno ne, tako ali tako imam preveč težav sama s sabo, a res mi je všeč. Kaj sploh razmišljam o tem. Sploh mu nisem všeč. Mogoče pa mi hoče povedati samo nekaj povezano z Emily. S tem kar se je zgodilo.

Ko pomislim na to me kar zmrazi. Stresem glavo. Hodim po hiši in razmišljam. Nimam idej kaj naj počnem sama s seboj. Živčna sem. Resnično. V tretje gre rado, kajne? Spet razmišljam o tem in si dajam lažno upanje.

Grem v svojo sobo in se usedem kar na mizo. V roke primem telefon. V moji glavi se nekaj premakne, da samo pobrišem vsa obvestila in se ponosno nasmehnem. Precej obžalujem, da sem se poškodovala a bo že. Saj ne bom več. Tokrat vem.


Na lica se mi skrivnostno prikrade nasmeh in počasi se odpravim po stopnicah proti vhodu. Ko zagledam Jamesa preprosto pozabim na vse in počutim se kot da sem v sanjah. Kot da sem v transu se sprehodim do njega in že skoraj pozabim, da je tudi on dobil tiste fotografije.

»Hej,« mi reče.

»Hej,« mu odgovorim, a z nekakšnim sramom v glasu.

Počasi začneva hodit v tišini. Ko narediva par korakov se zazrem v mračno nebo in ga pogledam. On gleda najprej a potem, ko začuti, da ga gledam me pogleda nazaj. Oba odmakneva pogled.

»Sophie?«

»Ja?«

»Si v redu?« me vpraša.

Razmišljam kaj naj mu odgovorim. Če mu rečem, da sem bo tako pač ostalo, ne bom se mu zaupala. Če pa mu rečem da nisem, bo to resnica. A nočem ga obremenjevati, to bo pretežko breme zanj. Odločim se za srednjo pot.

»Bi bil na mojem mestu ti?«

Nekje se ustaviva in se usedeva na klop. Jaz na levi on na desni. Sediva še kar blizu.

»Ne..ne bi bil,« naredi kratek premor in nadaljuje » in vem, da tudi ti nisi. Nihče ne bi bil. Ampak rad bi, da veš, da če boš karkoli potrebovala sem tukaj zate. Mogoče danes ni pravi čas, da se sploh srečava. Ampak mislim si, da trenutno potrebuješ nekoga, ki ti bo v oporo. Če boš to sprejela, vedi da imaš mene.«

Sploh ne vem, kaj se dogaja. Iz njega se je kar usulo. Ne vem, če mi je kdo kadarkoli tako ponudil oporo. Močno stisnem zobe, čutiti je prav nevarno. Nagnem se nazaj in gledam v nebo. Poskušam zadržati solze a vidi se. James iztegne svojo roko proti mojem obrazu a ga sama obrnem proti njemu.


Po licu mi spolzi solza. Ne vem kaj naj. Celotno telo malce obrnem proti njemu on pa takrat roko, ki je prej ostala v zraku umakne. Tudi on se obrne proti mene in zamegljeno vidim njegove roke, ki se mi zelo hitro približajo, potem pa jih začutim na svojem hrbtu.
Po licu mi zdrsi še ena solza, ki na koncu pristane na njegovem puloverju. V nosnicah čutim njegov parfum, všeč mi je. Mirno zaihtim, če je to sploh smiselno. James me še bolj tesno objame in takrat ga objamem nazaj. V moji glavi je vprašanje. Se prijatelji objemajo?

-----------

Petek je. Malo več kot en teden odkar sem se nazadnje dobila z Jamesom. On je odšel na morje jaz pa normalno živim naprej. Z njim se redno pogovarjam po sporočilih in komaj čakam da ga spet vidim. V glavi se mi še vedno odvijajo prizori tistega večera.

Kako lepo je bilo v njegovem objemu. Ne glede na to, zakaj se je to zgodilo, se pač je. Takrat v avtu mi je obljubil, da mi bo nekaj povedal, pa mi ni. Pa saj razumem. Kdo bi svoji prijateljici, ob tem ko joče v njegovem objemu, še nekaj pomembnega povedal. Nihče. Prijateljici.

Dobila sem se z Amelio in vztraja pri tem da kmalu ne bova več prijatelja. Mogoče se moje oči odpirajo in vidim resnico. Ne zatiskam si oči. In nobene boleče neumnosti nisem več naredila.

Ura je približno deset. Brž, ko sem se zbudila sem odšla na sprehod. Počutim se dobro. Pripravljeno na vse. Hodim po poti in se oziram okoli sebe. Tako sveže je in zeleno.

Naslonim se na ograjo in čez par minut zaslišim, da se mi nekdo približuje. Obrnem glavo in rjavolasec v košarkarskem puloverju hodi proti meni. Iztegnem glavo in pobujlim.

»James?«

»Heej,« mi veselo odgovori.

»Ti si že doma? Zakaj nisi povedal?«

»Presenečenja, haha,« reče in se nasloni na ogrado zraven mene.

»Kako kaj?« ga vprašam.

»Dobro, ti?«

»Tudi, ampak čisto zares,« rečem in se še bolj nasmejim.

»Veš, to mi je bilo pa lepo slišati. Upam, da je vse v redu od prejšnjega tedna. Ne vem, če se spomniš, ampak nekaj ti morem povedati. Hotel sem ti že zadnjič a se mi ni zdel ravno primeren trenutek.«

»Seveda se spomnim, prav zanima me.«

Zaslišim globok vzdih potem pa le spregovori.

»Poznava se že 9 let. Sama veš, da se nikoli nisva družila. Ampak takrat, ko sem te videl v lokalu z Emily sem nekaj začutil. Zdaj, ko sem te spoznal, pa sem nekaj ugotovil. Hočeš ali nočeš slišati ampak resnično si mi všeč.«

Ne vem ali sanjam, počutim se kot na oblaku. Le smehljam se in ničesar ne rečem.

»Zakaj se tako smehljaš, prosim reci nekaj,« reče napol v smehu.

»Ne vem, če boš verjel ampak tudi ti si mi všeč,« rečem in še sama ne morem verjeti, da sem to dobesedno rekla. Priznala sem mu.«

»Upal sem, da boš to rekla, zato sem tudi tvegal. Te lahko nekaj vprašam?«

Vem, kaj bo sledilo zato poskušam skriti svoje roke, ki se mi tresejo in prikimam.

»Sophie, ali bi bila moja punca?«
----------------------------------------------------
aja pa če najdete napake povejte, kr sm kr hitela, da sm vam dostavla ta dell<3