Ko sem izstopal iz sobe mi je mami na uho šepnila: “S tem se boste povezali. To bomo potrebovali za misijo.” Pomežiknila mi je. Zavil sem z očmi in se pognal proti stopnicam. Ko smo čez pet minut bili v drvarnici z delavskimi rokavicami na rokah, ni bil nad tem prav nihče pretirano zadovoljen.
“Če se ne bi vidva pritoževala, ne bi bilo tu,” je rekla Hana in v samokolnico vrgla poleno.
“Vidim, da ti zlaganje drv ni tuje,” sem rekel in se zarežal.
“Imam idejo,” je dejala Hanna.
“Povej,” je rekel Liam.
“Napeljimo le eno samokolnico, potem pa pojdimo delati kaj drugega,” sem rekel.
“In kaj naj bi bilo to nekaj drugega?” je vprašala Hanna.
“Ne vem ti povej, tvoj plan je bil,” sem rekel.
“Vendar tu živiš ti,” je rekla in odpeljala polno samokolnico proti kurilnici.
“Jaz imam idejo,” je dejala Hana in se zlobno nasmehnila.
“Kakšno?” sem jo vprašal.
“Če poznam svojo sestro, bo to kakšen trening karateja,” je odvrnil Liam in zavil z očmi. Hana je pokimala.
“Lahko bi bila z zavezanimi nogami skupaj,” sem rekel in Hanni so zasijale oči.
“Dvignite roko vsi, ki se strinjate,” je rekla Hana in roko smo dvignili jaz, Hana in Hanna.
“Tudi ti se strinjaš?!”je vzkliknil Liam Hanni.
“Morali ga bomo izvesti doma, ker mami ne bo dovolila,” sem odvrnil. Zraven mene se je postavila mami.
“O super ljubčki moji!” je vzkliknila mami in vsakega posebej objela.
“Bi lahko šli v mesto na karate tečaj?” je vprašala Hanna.
“Kaj pa, če ste doma? To bi nas lahko dodatno povezalo,” je rekla mami.
“S sabo lahko vzamemo Ajiše,” je dodal Liam.
“Ne, ona bo doma,” je odvrnila mami.
“Kdo bo doma?” je vprašala Ajiše in vsi smo poskočili in se obrnili proti njej.
“Julija,” je odvrnila mami.
“Kam bi pa šli?” je še naprej vrtala Ajiše. Mami je zavila z očmi.
“Na karate,” je odvrnila mami.
“To bi lahko šla midva,” je odvrnil stric Nik, ki se je tako kot Ajiše pojavil od nikjer.
“Ne,” je odvrnil stric Filip in že spet smo vsi poskočili.
“Ali lahko nehate prihajati od nikoder?!” sem vzkliknil, vendar me ni nihče poslušal.
“Zakaj?” je vprašal stric Nik.
“Ker,” stric Filip se je nerodno prestopil.
“Ker morava izpolniti neke papirje, ki potrjuje neke izračune,” je rekla mami. “Nik je rekel, da si dobra v matematiki,” je še dodala. Nimam pojma kdaj sta se to pogovarjala ampak okej. Ajiše je kar žarela. Mami je to izrabila in vzela v svojo korist.
“Seveda ti bom pomagala,” je odvrnila Ajiše in skupaj sta šli v hišo.
“Še hočete karate?” je vprašal stric Nik.
“Ja,” sem odvrnil in pogledal ostale.
“Ko sem hodil v osnovno šolo, sem ga treniral,” je odvrnil in si začel slačiti jakno. Punci sta ga čudno pogledali. Slekel si je jakno, pod katero je imel plašč iz karateja.
“Nekaj karateja znam tudi jaz,” je odvrnila Hana in brcnila .
“Pa se pomiriva,” je odvrnil stric Nik in iztegnil roko. Hana jo je prijela in jo obrnila. Dala jo je na stričev hrbet in ga tako spravila na tla.
“Še potrebujem trenerja?” je vprašala in ga prijela še močneje.
“Ne,” je izdahnil in v naslednjem trenutku je bil svoboden. Poskusil jo je brcniti, vendar je bil ponovno na tleh.
“Dobro Hana zmagala si,” sem odvrnil in jo odvlekel.
“Se strinjam,” je odvrnil stric Nik. “Grem kar h odraslim,” je še dodal. Ko je zapustil drvarnico se je Hana nagnila k mojemu ušesu.
“Če on spada h odraslim, jaz spadam k starostnikom,” je zašepetala s tako resnim izrazom na obrazu, da sem se začel režati. Hana je zavila z očmi in nadaljevala: “Jaz bom Vaša trenerka.”
“Kaj nas boš naučila trenerka?” sem vprašal čimbolj resno. Grdo me je ošinila.
“Pokazala Vam bom no ne vem poimenovanj,” je rekla in brcnila v zrak. Ponovili smo za njo. Ko smo to delali eno uro, smo bili vsi izmučeni.
“Nisem vedel, da znaš karate,” sem rekel.
“Znam marsikaj, veš.”
“A res. Kot na primer?”
“Na primer to.” Svoje ustnice je prisesala na moje. Prijel sem jo za roke. Ne vem kako dolgo sva tako stala, vendar naju je ločil mamin glas.
“Lepo Jakob, vendar zdajle bo večerja,” je rekla in hitro sva se odlepila eden od drugega.
“Ja,” sem zamrmral in šel za mami. Hana se mi je nasmehnila.
“Kaj je za večerjo?” je vprašala.
“Topla zelenjavna juha,” je odvrnila mami in šla v kuhinjo. Slekel sem kombinezon in šel za njo.Hana mi je sledila.
“Kakšna juha naj bi bila to?” me je vprašala Hana.
“Oh, nikoli ni ista,” sem odvrnil in Hana je pogoltnila.
“Ko sem bila še doma, je hišna pomočnica naredila lososa in krompir,” je rekla Hana. Zavil sem z očmi.
“No zdaj pa nisi doma,” jezna je šla naprej. “Hana nisem mislil tako.” Začela se je režati.
“Vidiš, še ena stvar, ki jo obvladam,” je rekla Hana in si popravila lase. Zarežal sem se.
“Greva na večerjo?”
“Pa greva quenn Jakob,” je rekla in me prijela pod roko.
“A ni queen kraljica?”
“Ah saj res king je kralj. Nisem najboljša v angleščini.” No z roko v roki sva šla v jedilnico.
“Oh sta tu,” je rekla mami in nama na krožnik nalila juho. Sedel sem zraven Liama in zraven Hane. Nasproti je sedela mamina mami.
“Dober tek,” je rekla in dala v usta žlico polno korenja.
“Dober tek,” sem ji odgovoril in naredil enako kot babi. V juhi je bilo korenje, grah, blazinice, piščanec in koruza.
“Dober tek,” je rekla še Hana. “Ta juha je presenetljivo dobra.” Pogledala je Liama in ker je bil preveč zatopljen v pogovor z maminim očetom ga je brcnila in on jo je pogledal.
“Ja?” je vprašal. Potem sta uporabljala neko čudno govorico, verjetno dvojčkasti jezik, ki ga razumeta le onadva. Na koncu je tudi on zamomljal: “Dober tek.” In se naprej posvečal hrani.
“Seveda je dobra, to je družinski recept,” je odvrnila babi in se namuznila.
“In Mia kaj je bilo?” je nekoliko prenaglas in prevsiljivo vprašala Ajiše, Nik pa jo je rahlo uščipnil.
“Ah samo lažni popadki,” je odvrnila in vsi smo zavihali nosove in se zazrli v Mio. “Kaj vprašala je. Zdravnik je rekel, da se to lahko zgodi,” je odvrnila in naprej jedla juho. Vsi smo se zazrli v Ajiše, ki do konca večerje ni niti pisnila.
“Ajiše, Nik bosta vidva izbrala film, ki ga bomo gledali?” je vprašala mami, kolikor prijazno je znala.
“Pa že,” je odvrnil stric Nik. Vedel sem, da je to krinka, da Ajiše ne izve česa preveč, onadva pa nista niti slutila, vsaj zdelo se je tako. Ko smo povečerjali in pospravili mizo, smo počakali, da sta Ajiše in Nik odšla v dnevno sobo, mi pa smo v hitrem postopku šli
v sedaj ne več tako skrivno sobo.
“Dobro kaj sta videli v prvi fazi misije? Poročajta,” je rekla mamina mami in si s tem pridobila mamin grd pogled. “Oprosti ljubica, saj veš kako rada sem glavna. No, kar nadaljuj.” Mami je zavila z očmi.
“Kot je rekla,” je rekla in sedla na stol.
“Boš ti povedala ali jaz?” je vprašala Zala.
“Daj ti,” je odvrnila Mia.
“Dobro torej najprej sva opisovali ljudi. Potem sem jaz naključne mimoidoče, ki so se nama zdeli sumljivi vprašala marsikakšno neumno vprašanje, v povezavi z mestom. Medtem mu je Mia namestila mini letečo kamero in če ni naredil nič sumljivega v eni uri sva prenehali. Hvala bogu sva imeli veliko letečih kamer. Najprej je bilo osumljencev 14, sedaj sva jih skrčili na 7,” je poročala Zala in sedla.
“Naslednji korak boste opravili vi štirje,” je dejala mami in pokazala na nas 4.
“Nisi rekla, da pojutrišnjem?” sem jo vprašal.
“Ja, vendar moramo ugotoviti, kaj je glavni namen te ugrabitve. Misije niso tako preproste,” je dodala mami. “Filip, Mia, Zala in Luka ostanite tu z ta malimi.”
“Nismo ta mali,” sem protestiral in mami je zavila z očmi.
“Prav, pa novinci,” je dodala mami, medtem ko so ostali zapuščali sobo. “Če vprašajo kje smo mi recite, da iščemo primerne čevlje za Miinega dojenčka.”
“Ja dojenček bo samo od Mie,” je rekel stric Filip in se začel kujati. Mami je zavila z očmi.
“Sestavili bomo plan,” je dodala mami. “Zbiram predloge.”
“Predlagam, da gresta dva na karate, dva pa za sedmimi osumljenci,” je predlagal Luka.
“To je dobro. Na karate bosta šla Liam in Hanna, na vohunjenje pa Hana in Jakob. Vsakemu malo sledite, če dela kaj sumljivega, mu sledite,” je dejala mami. “Vidva pa opazujta trenerja za karate. Tam boste celo popoldne, zvrstili se bodo trije trenerji, ki so mimogrede na Mijinem in Zalinem seznamu osumljencev.” Pokimali smo in zapustili skrivno sobo. Ko smo prišli v dnevno sobo, je stric Nik predvajal nek animiran film.
“Kateri film je to?” je vprašal očetov oče.
“Tole je Skrivnost vetrovne doline,” je rekel stric in se zatopil v film.
“Spominjaš me na takrat, ko si gledal animiran film Šepet gora,” je rekla mami in se zahahljala.
“Saj to je naslednji del,” je komentiral še stric Filip in v tem pogledu se je res videlo, da so v sorodu.
“Tiho,” je rekla Julija in vsi smo sedli. Takrat se ni več čutilo napetosti, ki je bila med mami in Ajiše. Kmalu bo tudi med drugimi in Ajiše velik prepad, stric Nik pa jo bo še vedno ščitil, sem zagrenjeno pomislil in naprej gledal film, kjer so bile živali s čudnimi imeni. Hana je glavo naslonila na mojo ramo in očetov oče me je pogledal s privzdignjenimi obrvmi. Narahlo sem ga brcnil in pobožal Hano po njenih laseh.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej Metuljki,
oprostite za pozen del. Pa tale je malo daljši, ker gremo naslednjič na tretje poglavje. Če hoče kdo, da ga obveščam, naj mi piše. Pa če kdo želi biti Fen, naj tudi piše.
Lysm
Heart