3. POGLAVJE: FAZA DVE
Ko sem se zjutraj zbudil, je bil Liam že pokonci.
“Koliko je ura?” sem rekel in si pomel oči.
“Sedem, minuta čez,” je rekel in se poravnal na mojem stolu. “Imel sem čudne sanje. Ti jih povem?”
“Počakaj, da pozajtrkujem,” zazehal sem. “Človeku vendar ne morem lagati na prazen želodec.” Zakrohotal se je in mi sledil dol po stopnicah. “Kdaj si se zbudil?”
“Ne sprašuj,” je odgovoril.
“Ne resno.” Zazehal sem in padel po stopnicah. “To pa je, če se zbudim pred osmo.” Zasmejal se je.
“Kdaj se po navadi zbudiš?”
“Po osmi.” Zavil sem v kuhinjo.
“Jutro,” je pozdravila mami. Zazehal sem.
“Dobro jutro,” je odvrnil Liam.
“Jutro,” sem rekel in si pomel oči.
“Kako pa to, da si že po konci?” me je vprašala mami.
“Ne sprašuj,” sem odvrnil Pokimala je. Tako sem vesel, da ve, kdaj ji je dovoljeno vrtati in ji rečem, da ne rabi vedeti, pa hočem povedati in ve, kdaj o tem nočem spregovoriti niti besedice.
“Kaj bosta zajtrkovala?” je vprašala. “Spekla sem cimetove rogljičke, medenjake in orehovo potico.”
“Lahko vsega po malo?” sem vprašal.
“Prav,” je odvrnila.
“Mami, danes je nedelja,” sem odvrnil. Verjetno se ji je posvetilo, da ne moremo reči, da gremo na karate.
“Kaj bomo pa zdaj?” je vprašala mami. “Kriminalci na nedeljo ne počivajo.”
“Danes imamo lahko turnir iz kepanja, ponoči pa gremo v mesto. Itak je jutri praznik,” sem odvrnil.
“Ja, hvala bogu je praznik. No vzemita za jesti. Pa posodil jim boš nek zvezek,” je odvrnila mami. “Aja pa v šoli imate druga imena, tudi lasulje bom dala. Bomo jutri zvečer uredili.” Vzel sem svoj krožnik in šel za mizo. Liam je naredil enako kot jaz. Sedel je nasproti mene.
“Kako je v pravi šoli?” me je vprašal Liam.
“Pravo mučenje,” sem odvrnil.
“Je tako grozno?” je vprašal. Pokimal sem. “Ne more biti tako grozno.”
“Ne veš kako izgleda šola?”
“Ne, jaz hodim v zasebno šolo. V bistvu moj oče poučuje Hanno in naju. Je izučen učitelj. Šolava se na daljavo, ker je zunanji svet prenevaren.”
“Če tako gledaš, je res nevaren. Mislim ugrabili so vaju.”
“Res je ampak vseeno. Saj naju imata rada in vse, vendar sta res preveč skrbna.”
“Tudi moja mami je skrbna.”
“Kako to misliš?”
“Če ne bi bila skrbna, bi šli vi vsi v šolo brez krinke. Sedaj Vas bo vpisala kot neke druge ljudi, ker ste bili na televiziji.”
“Na to nisem pomislil.”
“Mogoče bi moral.” Pojedel sem že skoraj ves svoj zajtrk, ko je Liam nenadoma zavzdihnil. Zvenelo je, kot da bi nekdo pihal balon. “Kaj pa je?”
“Mah ne vem. Hannin oče ne ve, da sva skupaj.”
“Saj te veze v osnovni šoli niso takšne kot veze odraslih.”
“Ampak ne razumeš!” je vzkliknil.
“Mi pa obrazloži,” sem odvrnil presenetljivo mirno, da sem presenetil še sebe. Kaj šele ubogo mami, ki ji je pokrovka padla iz rok.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej Metuljčki,
tu je nov del. Zaenkrat obveščam:
Lovely_girl
Rokometašica
Forever.
Pa išče se FenNumber3.
Lysm
Heart