Hejjjj<3 Zdaj pišem zgodbo. Plis povejte, kaj lahko izboljšam oz. popravim. Če koga obveščam naj mi piše<333 Okejjjj, začni brati<3

P. S.:Naslednji deli bodo daljši...

* * *

*i*Če bi me kdo videl tisto noč, bi mislil, da bežim.*i*

Vedno sem tekla ponoči. Brez oči, ki me opazujejo, brez skrbi, brez prič. Samo jaz in moje ulice, ki sem jih poznala bolje kot samo sebe.

Po napornem dnevu sem si želela le umirjen večer. Hitro sem pripravila sendvič za s sabo, napolnila plastenko z energijskim napitkom in se primerno oblekla. Odprla sem vrata svojega skromnega stanovanja in stopila v hladen večerni zrak.

Po poti do parka sem opazovala okolico. Drevesa so šumela nad mojo glavo in luna je sijala močneje kot še nikoli. Pločnik je bil star in uničen, obcestne svetilke pa so svetile kot slaba mesečina na morju. Večernih ptic ni bilo več. Vse so se poskrile, preden bi zmrznile. Nobenega človeka, nobene živali. Le jaz in moja prepolna glava misli. Morilo me je neskončno vprašanj, a odgovoriti si nisem znala na nobeno.

Ni mi bilo prijetno. Čim prej sem hotela priti do parka in nato nazaj v toplo stanovanje.

Rahlo sem tekla ob grmovju, ko sem na tleh zagledala lužo olja. Odšla sem mimo, kot da je ne bi bilo. Nato pa sem zavohala vonj po kovini. Dobro sem se zavedala, kaj to pomeni.

*i*Kri.*i*

In meter stran še roka. Hitro sem jo preučila. Čist rez, kot bi ga naredilo kakšno orodje. Umazanija za nohti, kot da bi nekdo grabil zemljo. Ampak največje razburjenje – ura.

Ročna ura, ki je pripadala mojemu »mrtvemu« očetu. Nikoli nisem ugotovila, kaj ga je ubilo. In tu je bil dokaz, da ni šlo za nesrečo, kot je trdila neka stara čarovnica.

Preden bi to ali ono pokončalo še mene, sem zbežala. Prepozno sem se zavedala, da sem pustila ogromen dokaz kar sredi pločnika. Vendar mi takrat za to ni bilo mar. Bala sem se za svoje življenje.

Dobesedno z vso močjo sem odprla vrata. Jih zaklenila. Odločno sem segla v svojo torbo. Če že nisem tekla, bom pa vsaj jedla. Ampak kaj, ko mi je sendvič med begom padel iz torbe. Kar videla sem ga, kako se mi smeji in se ne zaveda, da ga bo prej ali slej požrla lisica.

Dovolj sem imela. Dovolj sendvičev, ročnih ur, očetov in krvavih rok. Želela sem le zaspati in pozabiti na vse. Se pač sprijazniti, da mi je nekdo umoril očeta in prikril resnico.

Po tihem sem upala, da so to le sanje in da se bom zjutraj zbudila kot jaz – 17-letna Tessa brez staršev. Pa ni bilo tako.