# DEVETNAJSTI POSKUS
## 6. del: Svet, ki se je spomnil

Nika je strmela v dojenčka.

Imel je njen obraz.

Njene oči.

Njeno brazgotino v obliki polmeseca.

Toda nekaj je bilo drugače.

Dojenček se ni premikal.

Ni dihal.

In vendar je gledal naravnost vanjo.

»Kaj je to?« je zašepetala.

Ana je stopila bližje.

»Tvoj začetek.«

»Ne. To ni mogoče.«

»Tudi jaz sem to rekla.«

Nika je pogledala Adama.

Njegovo telo je bilo še vedno prosojno.

Svetlobne črte pod njegovo kožo so utripale vse hitreje.

»Kaj se dogaja z njim?«

Ana je pogledala proti dojenčku.

»Spominja se.«

»Česa?«

»Vsega.«

Adam se je zasmejal.

Toda njegov smeh ni bil več človeški.

»Ne poslušaj je, Nika.«

Nika se je obrnila k njemu.

»Kdo si?«

»Saj veš.«

»Ne.«

Adam je stopil bližje.

»Sem tisti, ki si ga ustvarila, da bi te ustavil.«

Nika je zmajala z glavo.

»To ni res.«

»Seveda je. V devetnajstih svetovih si me vedno ustvarila na novo. Vedno si mi dala drugo ime. Vedno si mi dala drugo življenje.«

»Zakaj?«

Adam je pogledal dojenčka.

»Ker si se bala biti sama.«

Nika je začutila, da ji po licu polzi solza.

»Kaj se bo zgodilo, če se ga dotaknem?«

Ana je stopila pred njo.

»Ne smeš.«

»Zakaj?«

»Ker se boš spomnila.«

Nika je pogledala dojenčka.

»Česa?«

Ana je zašepetala:

»Da si bila ti tista, ki je ustvarila prvi svet.«

Nika je iztegnila roko.

Ana jo je poskušala ustaviti.

Toda bilo je prepozno.

Njeni prsti so se dotaknili dojenčkovega čela.

V trenutku je vse izginilo.

***

Bila je v ogromni sobi.

Stene so bile črne.

Na sredini je stal stroj.

Njegovo jedro je utripalo kot človeško srce.

Nika je pogledala svoje roke.

Bila je odrasla.

Na zapestju je imela oznako.

SUBJEKT 00.

Pred njo je stal moški.

Bil je videti kot Adam.

Toda njegove oči so bile drugačne.

»Končno si se vrnila,« je rekel.

Nika je stopila bližje.

»Kje sem?«

»Na začetku.«

»Kdo si?«

Moški se je nasmehnil.

»Tvoj prvi spomin.«

Nika je pogledala stroj.

»Kaj je to?«

»Stroj, ki je ustvaril svet.«

»Kdo ga je ustvaril?«

Moški je pokazal nanjo.

»Ti.«

Nika je zmajala z glavo.

»Ne razumem.«

»Pred devetnajstimi leti si umrla. Toda tvoja zavest ni izginila. Ostala je v stroju.«

»Zakaj?«

»Ker si ga ustvarila.«

Nika je pogledala svoje roke.

»Kako sem lahko ustvarila nekaj, kar me je ohranilo pri življenju?«

Moški je stopil bližje.

»Ker si bila prva.«

»Prva kaj?«

»Prva zavest.«

Nika je začutila, da se ji je zavrtelo.

»Kaj pa drugi?«

Moški je pogledal proti stroju.

»Drugi so bili tvoji poskusi.«

Nika je počasi razumela.

»Devnajst svetov.«

»Da.«

»Devnajst življenj.«

»Da.«

»Devnajst smrti.«

Moški je prikimal.

»In vsakokrat si se poskušala vrniti.«

Nika je zaprla oči.

»Zakaj?«

»Ker si želela živeti.«

»To je vse?«

Moški se je nasmehnil.

»Ne.«

Nika je odprla oči.

»Kaj še?«

»Ker si želela, da bi te nekdo imel rad.«

Nika je začutila, da ji je zastal dih.

»Ana.«

Moški je prikimal.

»Ana.«

»Ustvarila sem jo.«

»Da.«

»Da bi imela mater.«

»Da.«

Nika je pogledala stroj.

»Kaj pa Adam?«

Moški je za trenutek utihnil.

»Adam je bil tvoj prvi poskus.«

»Moj brat?«

»Ne.«

Nika je začutila, da ji po hrbtu polzi mrzel znoj.

»Kaj je bil potem?«

Moški je pogledal naravnost vanjo.

»Tvoja smrt.«

***

Nika je sunkovito odprla oči.

Spet je bila v laboratoriju.

Ana je klečala poleg nje.

Adam je stal ob steni.

Dojenček je ležal na tleh.

Toda tokrat je dihal.

Nika je pogledala svoje roke.

Bile so enake.

»Spomnila sem se,« je zašepetala.

Ana je prikimala.

»Vem.«

»Adam ni moj brat.«

»Ne.«

»Bil je moj prvi poskus.«

»Da.«

Nika je pogledala Adama.

»Zakaj si me poskušal ustaviti?«

Adam je za trenutek utihnil.

Nato je odgovoril:

»Ker si me prosila.«

»Kdaj?«

»Preden si me ustvarila.«

Nika je zaprla oči.

»Kaj sem ti rekla?«

Adam je pogledal dojenčka.

»Da ne smeš nikoli postati resnična.«

Nika je odprla oči.

»Zakaj?«

Adam je stopil bližje.

»Ker bi se svet, v katerem obstajaš, vedno znova končal.«

Nika je pogledala Ano.

»Kaj naj naredim?«

Ana je pogledala dojenčka.

»Tokrat moraš izbrati.«

»Kaj?«

»Ali boš pustila, da se rodi.«

Nika je počasi prikimala.

»In če se rodi?«

Ana je zašepetala:

»Potem bo svet resničen.«

»In jaz?«

Ana je zaprla oči.

»Ti boš izginila.«

Nika je pogledala dojenčka.

Bil je majhen.

Ranljiv.

Njegove oči so bile zaprte.

Prvič v življenju je Nika videla nekaj, kar ni bilo ustvarjeno zanjo.

Nekaj, kar bi lahko obstajalo brez nje.

Iztegnila je roko.

Dojenček je odprl oči.

In se nasmehnil.

Nika je začutila, da ji po licu polzi solza.

»V redu,« je zašepetala.

»Naj se rodi.«

V tistem trenutku so vsi zasloni ugasnili.

Adam je zakričal.

Ana je padla na kolena.

Dojenček je začel jokati.

Toda njegov jok je bil drugačen.

Bil je resničen.

Nika je pogledala proti stropu.

Na njem se je pojavila nova vrstica.

**POSKUS 21: USPEŠEN**

**SVET: RESNIČEN**

**SUBJEKT NIKA: IZBRISAN**

Nika je zaprla oči.

In prvič v devetnajstih življenjih ni bilo nobenega novega začetka.

***

Nekje daleč stran je deček odprl oči.

Ležal je v majhni postelji.

Na steni je visela fotografija.

Štirje otroci.

Oče.

In peto telo za njim.

Deček je pogledal fotografijo.

Nato je zašepetal:

»Nika.«

V sobi se je prižgala luč.

Na zaslonu ob postelji se je pojavilo sporočilo.

**POSKUS 22 SE ZAČENJA.**

Deček se je nasmehnil.

»Tokrat pa ne boš pobegnila.«

....