Tukaj je nov del. Upam da vam bo všeč.

Moja hiška! je zajokal Ernest. Le kaj bom brez nje? Saj si lahko zgradiš novo, sem ga bodrila. In midva ti lahko pri tem pomagama, mi je potegnil polž. Čakajta, nekaj slišim. Zveni kot volčje tuljenje! sem jima povedala. Pa res! se je strinjal Ernest. Takrat pa zaslišimo korake in lomljenje vejic. In takrat se iz grmovja prikaže volk. Potem še eden. In tako vse do kakih deset volkov. Za trenutek so počakali, potem pa napadli. Bežimo!, sem zavpila. Nemoremo razen če splezamo na drevo, mi je odgovoril polž. Tudi prav samo izognimo se tem ostrim zobom! sem zakričala. Nato smo splezali na drevo. Najprej jaz potem pa še Ernest z polžem v naročju. Volki so še nekaj časa neuspešno skakali na drevo potem pa so se naveličali in so odšli. Kako smo si oddahnili. In potem spet kriki! Tokrat so bili ženski. Prihajali so od zgoraj. Zazrli smo se navzgor in zagledali hiško na drevesu. A se morte tak dret?! je Ernest zakričičal v hiško. Dol z ograje je pogledala obilna stara ženica. Ja mormo se, nam je rekla. Temni se že. Lahko pori nas prespite, nas je povabila. Okej, ji je odgovoril Ernest. In smo šli gor. Verjetno se vam bi prileglo malo čaja? nas je vprašala in brez da bi počakala na odgovor se je že lotila priprave čaja. Veliko opravka si je dala z mlekom ki ga je vlivala v čaj. Ženica se mi je zdela malce sumljhiva. In čaj je bil končno nared. POtem ko smo čaj spili nam je pokazala sobe. Šli smo spat. Zjutraj ko sem se zbudila sem se zbudila na mrzlih tleh. Niti približno ne v sobici v katero me je nastania ženica. Poleg mene sta ležala še polž in Ernest. Oba sta stokala.

Lp
Emz