*b* Jack *b*
Prijateljstvo ali prijateljstvo?
*i* Za drugo ne morem ravno reči, da je prijateljstvo, *i* sem si pojasnil. Je naloga, ki jo opravljam že leta. Poklic, brez katerega bi bil nekdo drug. Preteklost, ki mi je usoda, usoda, ki ji ne bom utekel. Izziv, s smrtnimi posledicami. Mučenje, zakopano globoko v mojem srcu. Temu ne morem reči prijateljstvo.
A kaj naj storim? Ne morem se rešiti prekletstva, ki sem si ga zadal sam. Če bi ga preklical, je le vprašanje, če bi pristal na boljšem. A hkrati bi bil izdajalec. *i* Čeprav sem to že sedaj. *i*
»Jack?«
Glas me je zbudil iz krutih misli. Počakal sem, da se mi zjasni vid, nato pa sem pred sabo zagledal človeka močne postave in rjavih las. Srce mi je začelo hitreje udarjati. *i* Ni mogoče. *i*
Pomel sem si oči, a človek ni izginil. Gledal me je z resnimi očmi, sivimi, ki so bile tako brezživljenske. *i* Zakaj je bil vedno tako resen? *i* A nekaj ni bilo v redu. Njega ni tukaj, mene pa ne tam, srečala se nisva že leta. Narobe sem rekel. Srečali se *i* nismo *i* že leta.
Stopil sem proti osebi. Koraki so odmevali. Zavedel sem se, da stojim v temi. Kot bi stal v zraku. Črnina se je razprostirala tako daleč, da ji nisem videl konca. Pogledal sem v tla, a teh ni bilo. Zvrtelo se mi je, ko pod sabo nisem čutil ničesar, a nekako sem ostal na mestu; nisem padal, a zdelo se mi je, da tudi stojim ne.
Osebo sem videl jasno in svetlo, kot bi vanjo zasvetila luč. Torej nisem stal v temi. Bilo je kot … bi se nahajal v vesolju, le brez zvezd in planetov in česar koli, le temno nebo, po katerem lahko stopam in moji koraki odzvenijo povsod.
»Jack?« je ponovila oseba.
Končno sem mu upal pogledati globoko v oči, zato sta se najina pogleda staknila. Začutil sem pot na čelu in udarce srca, nemirnega srca.
Umaknil sem pogled.
»Si Jack ali eden Prebežnikov?«
*i* Prebežnikov. *i* Po vseh letih, ko se nisva videla, sem mislil, da se me bo vsaj spomnil. *i* Sem jim res tako podoben? *i* Ne, vedel sem, da jim nisem. Sploh ne znajo biti kot jaz. Edini jaz sem jaz in nihče drug. *i* Nisem Prebežnik, *i* sem hotel reči, a me je nekaj zaustavilo. *i* Mu je sploh mar? *i* Njegove zdolgočasene oči… nikoli ni znal ljubiti. Niti mene.
»Skrivnosti se enkrat razkrijejo, Jack. Več kot jih boš imel, hitreje bo prišlo na dan. Zapomni si moje besede.«
Vedel sem, da ima prav. Do njega sem kot njegov prijatelj gojil največjo skrivnost in še vedno jo. A zdaj, ko sem nekdo drug, imam vse več skrivnosti. *i* Kaj sploh lahko storim? *i*
Stopil sem popolnoma do njega in se ga nežno dotaknil z roko. Takoj ko sta se najini telesi staknili, se je začelo njegovo telo trgati. Po telesu so se mu začele širiti bele razpoke. Zajela me je groza in pograbil sem njegovo roko. Utrgala se je in v roki sem obdržal kot mumija krhko stvar, ki se je čez trenutek začela trgati. Zakričal sem in izpustil, kar je ostalo od roke. Ob udarcu ob tla se je razlomilo. Od mojega prijatelja in hkrati sovražnika so ostali kosi krhkega papirja. Pograbil sem jih in obenem kričal. Oči so mi napolnile vroče solze. Vse, kar sem prijel v dlani, se je razblinilo.
Ostal sem sam v temi.
Odprl sem oči in ugotovil, da ležim na mrzlih marmornih tleh. *i* Samo sanje, samo sanje so bile. *i* Z rokami sem se oprl ob tla in počasi vstal. Zavedel sem se, da sem padel s stola pri pisarniški mizi. Počil sem se nazaj na stol in utrujeno zavzdihnil. Pogledal sem na uro in ugotovil, da ni noč, temveč sredi popoldneva.
Nekdo je potrkal.
Utrujeno sem zamrmral »naprej« in se zazrl v osebo pred mano. »O, Kate, živijo.«
»Je kaj narobe, Will?« je vprašala ženska pred mano s temnimi lasmi, ki so ji padali na ramena.
»Ne…« sem odvrnil, a ko je prišla bližje, sem ji na uho šepnil: »Sanjal sem o Crissu.«
Zaskrbljeno se mi je nasmehnila, nato pa rekla: »Pripravljen je.«

*b* Andy *b*
»Kaj si našla?« sem vprašal, ko sva s Kellyjem vstopila v prostor prvega nadstropja, do katerega so vodile lesene škripajoče stopnice. Prva stvar, ki mi je padla v oko, ko sem se znašel tam, je bila Grace, ki je ležala na tleh in glavo molela v leseno omaro. Izgledala je nekoliko neumno, a zame je bila vedno ljubka. Kelly je takoj vse prevohal.
»Hm, tukaj je nekakšna odprtina,« je odvrnila, ko me ja zagledala in se usedla na tla.
»Aja?« Sklonil sem se k njej in podala mi je ročno svetilko, da sem lahko kaj videl.
»Samo jaz vidim lestev?« je vprašala, ko sem se na vso moč trudil, da bi zagledal kar koli v tisti luknji.
»Ne vem, Grace. Ampak nekaj mi ne pride v poštev.« Zamislil sem se. »Če je tam spodaj res nekakšna soba,« sem razmišljal na glas, »potem se nahaja v pritličju. Razen če je predor daljši in vodi pod zemljo. Česar pa ne veva.«
»Prav imaš,« je odgovorila in si grizla ustnico, kar je bila njena navada ob razmišljanju. »Meni se pa zdi čudno, da je tu ta odprtina.«
»Miši?« Prav res bi lahko les pregrizle miši ali kakšne druge živali.
»Nisi niti malo pomislil na to, da bi lahko služilo kot ključavnica?«
Postrani sem jo pogledal. Ni bilo ravno oblike za ključavnico, zdelo pa se mi je tudi nekoliko neumno. Tedaj sem se spomnil, kako bi lahko ta vrata odprla. »Počakaj minuto,« sem rekel.
Stekel sem iz prostora in odhitel po stopnicah nazaj v pritličje. Nekaj časa sem porabil, ko sem iskal prava vrata, a po nekaj poskusih sem prišel na svež zrak.
Avto me je čakal pred trgovino. Odprl sem prtljažnik in privlekel iz njega rjavo torbo. *i* Lahko bi koristila, *i* sem pomislil in se nasmehnil.
Čez minuto sem prišel nazaj h Grace in ji pokazal torbo. »Kaj boš z njo?« me je vprašala in se zasmejala.
»Boš videla,« sem odvrnil in ji podelil nasmeh. Ponovno se je zasmejala, jaz pa sem odprl torbo.
»Delovno orodje?« se je še glasneje zasmejala, nato pa se zresnila. »Ne mi reči, da…«
Že sem zamahnil s sekiro in razbil tla omare. Deske so glasno padle v sobo, ki je bila pod nama. Zagledala sva majhno sobico, v kateri ni bilo drugega kot deske, ki so ostale od omare. A morda je bilo kaj pod njimi.
Obrnil sem se h Grace in se nasmehnil. Pogleda sta se nama staknila, nato pa me je poljubila.