NEKAJ DNI PRED VALETO

13.poglavje- Vse gre kot po maslu, ali pač?

~Grayson

Ko sem prišel pomagat postavljat oder in stole za valeto pred nekaj dnevi, sem se pogovarjal z Joeyem. Veliko se mi ne pritoževal, da sem mu speljal punco in da zdaj nima možnosti. “Zakaj to urejaš šele štiri dni pred valeto? Zakaj nič nisi rekel že prej?!” sem mu besno odgovoril. Bil sem na koncu živcev, ker sem imel polno glavo dela in skrbi. Ni bilo časa za mirnost.
Nekaj časa sva se z Joeyem prepirala potem pa je prišla Coco. Takoj sem nehal s tem kar sem delal in ji pritekel v objem. Poljubila me je in jaz sem njo nazaj. Saj veste, ker sva fant in punca…
Nato mi ni bilo mar za Joey-ja. Imam Coco. Ona je skoraj edina oseba, ki me razume, podpira in ima rada. Moji starši so vedno na službenih poteh. Moja mami je pilotka, moj oče pa ima veliko sestankov po svetu z drugimi podjetniki. Živim z babico in mlajšo sestro v hiši mojih staršev. Dedek, mož od babice, je umrl pred dvema letoma. Od takrat je babica zelo depresivna.
Coco nisem želel kar tako izgubiti. Res mi je bilo žal, da ne bo več moja sošolka, ker ne greva na isto srednjo šolo, ampak to naju ne bo razdrlo. Midva sva močnejša. Vsak dan (oz. skoraj vsak dan) se bova dobila pred to osnovno šolo in potem delala karkoli. Samo, da sem z njo. Res je lepa, ima dolge svilnate svetlo rjave lase in najlepše morsko modre oči kar sem jih videl. Ima lep privihan nosek in vse obvladujoč nasmeh na nežnih ustnicah.

Po tem delu sva z Coco odšla na sladoled. Ura je bila že okrog osmih zvečer.
“Kateri okus boš?” sem jo vprašal. Gledala ne v skrinjo in se odločala. “Hm… bom pol piškotek in pol malino.” Dobila je sladoled v roko, nato sem jaz rekel: “Jaz bi pa eno pistacijo z belo čokolado prosim” in dobil sem sladoled.
Po sladkanju sva se poslovila in šla domov vsak svojo pot.


14.poglavje- Na vaji si zlomim nogo

~Kate

Bil je zadnji dan pred valeto. Dopoldne v šoli smo imeli generalko. Z Joeyem sva plesala. Ostali okrog naju so plesali. Končno enkrat sem se počutila, kot da je cel razred eno.
Pri angleškem valčku me je Joey trdno prijel, a nežno. Pogledal me je v oči in stopil malenkost bližje. To mi je bilo zelo všeč. To je na vajah že kar nekajkrat storil.
Nekaj časa sva plesala v miru in je bilo vse v redu. Prav super je bilo. Nato, ko se je ples bližal proti koncu pa je Joey ponesreči stopil na mojo levo nogo, ker je zamešal korak. Nekaj je počilo.
“Av!” sem zakričala in se sesedla na trda tla.
“Joj, a si v redu? Učitelj, učitelj!” se je Joey razganjal in mi hotel na vsak način pomagati. To mi je pri njemu všeč.
Nato prihiti naš razrednik in ogleduje mojo suho nogo.
“Izgleda poškodovano… najbolje bo da te peljemo na urgenco,” je po minuti strokovnega pregleda izdavil in potem še rekel naj pokličem starše, da me morajo priti iskat. Starši so rekli, da imajo polno glavo dela, ker delata danes zelo pozno, ker imata večerno izmeno. Moja starša sta oba privat veterinarja. Vedno imata delo in nikoli časa zame. Nimam bratov in sester. Že to, da sem se rodila je bila napaka.
“Gospod učitelj, moji starši so zelo zasedeni, ne morejo pome…” sem povedala razredniku.
“Okej, potem te bom peljal jaz. Nekoga pa bom vzel še sabo… hm Joe, pridi gremo v bolnišnico!”

Pa smo odšli v avto in se odpeljali. Vozili so se kake pol ure, ko je moj adrenalin počasi popuščal in me je vse bolj bolela noga, bolj natančneje, stopalo.
Kar iznenada sem se začela jokati. Na zadnjih sedežih zraven mene je sedel Joey in me držal za roko. Ko je zaslišal moj jok je prišel bližje k meni in me prijel še za drugo roko.
Učitelj je med vožnjo v njegovi stari rumeni katrci predvajal star rok iz osemdesetih in si potiho prepeval. Ni bil preveč pozoren na naju.

Po skoraj uri vožnje v brez končnih zastojih smo parkirali pred bolnico in Joey ter učitelj sta me s skupnimi močmi odnesla naprej.