Ponedeljkovo jutro je prineslo tisto neizogibno mešanico pričakovanja in strahu, ki jo človek začuti le pred srečanjem s simpatijo. Ko sem stopila skozi glavni vhod, se mi je zdelo, da vsi gledajo vame, čeprav so se seveda vsi ukvarjali le s svojimi telefoni in prihajajočimi testi. Moje srce je spet začelo divjati, ko sem v daljavi, zraven omaric za biologijo, zagledala Matica. Pogovarjal se je s sošolci, na ušesih pa je imel spet tiste svoje velike slušalke. Za trenutek me je stisnilo v želodcu – kaj če je bil petkov večer le sanje ali pa je danes vse drugače?

A moji dvomi so izpuhteli v sekundi, ko so se najine oči srečale. Matic je prekinil pogovor s prijatelji, snel slušalke in z tistim prepoznavnim, malce sramežljivim nasmehom stopil naravnost proti meni. Preden sem sploh uspela reči "živjo", me je prijel za roko. To ni bil le hiter stisk, ampak me je povsem sproščeno odpeljal naprej po hodniku, ne da bi ga motili radovedni pogledi najinih sošolcev. V tistem trenutku sem opazila Lano, ki naju je opazovala izza vogala; namesto ljubosumja pa sem začutila le olajšanje, saj je Maticu le na hitro pomahala in se nasmehnila. Res je bila le njegova sestrična, jaz pa sem si spet dokazala, kako hitro lahko moja domišljija ustvari nepotrebno dramo.