Izabela se je s hrbtom naslanjala na steno. Pred njo je stal fant s svetlimi lasmi in mi kazal hrbet. Z dlanmi ji je objemal obraz.
Poljubljala sta se. Ne samo nedolžno ljubčkala, ampak prav poljubljala. *i*Francosko*i* poljubljala. In to v šolskem območju.
Odvrnila sem pogled in pogledala Milo. Še vedno je buljila v par. Dregnila sem jo. Usta je od začudenja imela odprta. »Je to …« je začela. »Ja, Izabela,« sem ji prikimala. To me pri Izabeli sploh ni presenetilo.
Mila je še enkrat poškilila proti paru na steni. »In … Izak?« je dahnila.
Zdaj sem se zasukala tudi jaz in bolje pogledala. Ne …
»Ja, Izak je,« je zamrmrala in si sama odgovorila na vprašanje.
Dobila sem občutek, da mi je nekdo nož porinil skozi srce.
Mislim, da sem takrat pozabila dihati. Zato sem tiho zajela sapo.
In takrat sem mi je zdelo, da mi je srce počilo. Na dva dela.
Prsi mi je napolnila bolečina, pomešana z jezo.
Začutila sem dlan na svoji nadlakti. »Pridi,« mi je tiho šepnila Mila. Rahlo me je stresla za roko. Jaz pa sem še vedno strmela v Izaka in Izabelo, ki sta se zalizovala pred vsemi. Nisem se mogla premakniti.
»Neža,« je nežno rekla Mila in me močneje potegnila.
Prisilila sem se, da sem se obrnila stran in naredila en korak. Nato še enega. Mila me je še vedno držala za roko. Sledila sem ji, ko me je vodila nazaj proti šoli.
»Oprosti,« je rekla in me sočutno pogledala.
Debelo sem pogoltnila. »Saj nisi ti kriva,« sem rekla in zmajala z glavo. Seveda je vedela, da mi je Izak kar precej všeč. Take stvari sva si vedno povedali. Pogledala sem jo in zaskrbljeno me je pogledala nazaj.
»V redu sem. V redu *i*bom,*i*« sem rekla bolj njej, da bi se bolje počutila, kot sebi. Sama se nisem počutila niti malo boljše. Takrat pa sem se zavedala, da je moj načrt o, lahko si kar priznamo, osvajanju, splaval po vodi. Povesila sem ramena. Pa še temno moder pulover sem si oblekla samo zaradi *i*Začni pogovor z Izakom*i* načrta. Upala sem, da me bo tako hitreje opazil.
Zdaj lahko ta načrt preimenujem v *i*Pozabi pogovor z Izakom,*i* u, ali še bolje, *i*Začni pogovor z Izakom IN Izabelo, če si upaš!*i*
Šli sva skozi vrata in si v garderobi slekli bundi. Obuvala sem si copate in razmišljala, kako ga nisem prepoznala. Takšnih las ni imelo veliko fantov. Spet sem zmajala z glavo. Je pa res, da mi je kazal hrbet in imel oblečeno bundo.
Pri naslednjih urah nisem bila zbrana. Nisem poslušala razlage in vedela sem, da bom kasneje imela težave, ko bom delala domačo nalogo. Sploh pri fiziki. Ampak bilo mi je vseeno. Ves čas sem pogledovala na uro in komaj čakala, da bom šla domov.
Ko sem končno prišla na domače dvorišče, sem odprla vrata ograje in se odpravila proti vhodnim vratom. Na predpražniku sem si dala duška in močno zacepetala z nogami, da sem se znebila čisto vsega snega in stresla vso jezo nad predpražnikom (mogoče to ni bilo ravno pravično do njega, saj ni bil nič kriv, ampak bilo mi je tako prekleto vseeno in bila sem tako jezna, da je čisto malo manjkalo, pa bi preklela vse in vsakogar, ki bi mi prišel na pamet ali pred noge). Odprla sem vrata in jih s treskom zaprla. Sezula sem si čevlje in bundo skoraj strgala s sebe. Šal in kapo sem obesila nad radiator, da se bosta posušila. Vsa čemerna sem šla po stopnicah do svoje sobe in nisem opazila mami, ki me je opazovala s kavča. Odprla sem vrata in jih spet zaloputnila. Torbo sem odložila ob pisalno mizo in se vrgla na posteljo.
Obraz sem zakopala v blazino in se zjokala. Vsa čustva sem spustila na plan. Žalost. Jezo. Ljubosumje in bolečino. Solze so mi tekle po licih in močile blazino.
Slišala sem, kako so se odprla vrata.