Zelo mi veliko pomeni, ker vam je všeč moja zgodba in se vam zahvaljujem za vse lajkein omentarje!:hugging::heart:
---------------------
*b*Prejšnič:*b*
*i*Poslovil se je od živalske prijateljice in dohitel Mio.*i*
*i*"In jaz grem s tabo,"*i*

*b*Nadaljevanje:*b*
Po gozdu sta tavala že kakšno uro in Mio je že grabila panika.
"Sva... Sva se izgubila?" je vprašala, ko sta že tretjič zavila mimo iste skale.
"Mislim da ne..." ji je odgovoril Erik, a tudi sam je bil videti malo zaskrbljen. Takrat se je pred njima pojavila rozasta svetloba, ki je bodla v oči in čez nekaj trenutkov je v zraku že veselo prhutala majcena vila. Imela je še manjšo vilinsko paličico iz katere se je vsakič, ko je z njo zamahnila, vsulo nekaj bleščic. S piskajočim glasom ju je nagovorila:
"Dobrodošla, popotnika, v Začaranem gozdu, kjer... eee... je... Samo minutko!" Mia in Erik sta se spogledala in bila videti sila začudena. Vila je iz majhne torbice izvlekla knjigo, ki je bila v njenem primeru kar obilna. Na njej je z zlatimi črkami pisalo: *i*Priročnik za vile vajenke*i*. Drobceno bitje je kar nekaj časa brskalo po knjigi in nekaj iskalo. Potem si je nekaj zamrmrala, zaprla knjigo ter jo vrgla čez glavo.
"No kakorkoli - jaz sem Kalea in pomagam zahojencem v gozdu, da najdejo pot iz njega. Super da smo se spoznali, upam, da sta super, ker jaz absolutno sem. Čaka nas dolga pot, zato kar pohitimo. Vreme je sončno in na nebu ni niti enega samega oblačka. Z vami - Vodiško društvo Blodnik!" je vila zdrdrala in pri tem veselo frfotala naokoli.
"Vodniško društvo *i*Blodnik*i*?" se je Mia nejeverno zastrmela v letečo obiskovalko.
"Točno tako!" je prikimala vila in pri tem bila videti presej ponosna.
"In lahko naju pripeljieš iz gozda?" je previdno vprašal Erik. Vila je udarila s petama svojih čeveljčkov in priletela k fantu. S čarobno palčko ga je regnila v nos ter zacvilila:
"Če bosta že enkrat premaknila svoje tri črke, ja!"

Čez nekaj trenutkov so že hiteli mimo dreves in grmovij, pod njihovimi nogami (no vsaj pod Miinimi ter Erikovimi) pa je šumelo listje. A kmalu so se sunkovito zaustavili pred razpotjem, saj vila ni vedela kam morajo zaviti.
"Zakaj smo se ustavili?" je vprašala Mia, Kalea pa ji je takoj premišljeno dogovorila:
"Ena pot vodi do Mlečne vasice (kamor hočemo), druga pot pa do Zelene močvare (kamor nočemo), ampak nimam pojma kam moramo zaviti... Včasih se sprašujem zakaj sploh obstaja pot do močvare, saj je nihče ne uporablja... Razen mogoče moja babica, ki včasih izgubi očala in ničesar ne vidi, ampak to nima veze..."
"Imaš kakšen zemljevid? Lahko bi se orientirali po njem," je predlagal Erik.
"Ja imam, ampak ta je tako iz pradavnine!" je zamahnila z roko Kalea. Mia je za trenutek pomislila, nato pa dejala:
"Pa saj ne more biti tako star... Kateri letnik pa je?"
"Iz leta 151 bi rekla..." je začela premišljevati vila in pri tem mahala s svojo paličico naokoli. Takrat se je nečesa domislila in začela nekaj mrmrati sama sebi. Mia in Erik sta jo z zanimanjem gledala in čakala kaj se bo zgodilo.
Ko je Kalea zaključila je zamahnila s čarobno palčko in roj bleščic je oblikoval puščico, ki je kazala pravo smer.
"Takole, zdaj nimamo več skrbi. Kar za mano," je važno rekla, nato pa odprhutala v eno izmed poti.

Po še nekaj takihle pripetljajih so končno prispeliiz gozda. Zagledali so ljubko vasico iz katere se je širil omamen vonj po čokoladi. Na vhodu vanjo je bila tabla z napisom: *i*Obiskovalce prosimo, da NE pojedo čokoladnih hiš in pazijo, da naših krav NE hranijo!*i*
Takoj ko so vstopili, so začutili prijetnost Mlečne vasice. Otroci so božali čokoladne zajčke in jih hranili z bonboni; trgovka je iz trgovinice ravno pregnala tri mulce, ki so ji hoteli ukrasti kolačke; na poljih so se pasle belo-vijolične krave... Vse je bilo čudovito in dišeče... To je bila najljubkejša vasica, kar sta jih otroka kdaj videla! Za njimi so zaslišali prijazen glas:
"Ste ravno prišli? Lahko vam raskažem,"
--------------------
Upam, da vam je blo všeč!:cherry_blossom::cherry_blossom::feet: