# DEVETNAJSTI POSKUS
## 5. del: Svet, ki se je začel z lažjo

Nika je odprla oči.

Nad njo je bil bel strop.

Nekje v daljavi je jokal otrok.

Poskušala se je premakniti, toda njene roke so bile premajhne.

Pogledala je navzdol.

Njeno telo je bilo drobno.

Koža je bila nagubana.

Prsti so se ji tresli.

Bila je novorojenček.

Zaslišala je ženski glas.

»Deklica je.«

Nekdo se je zasmejal.

»Kako ji bo ime?«

»Nika.«

Nika je hotela zakričati.

Toda iz njenih ust je prišel le otroški jok.

Ženska jo je vzela v naročje.

Imela je temne lase in utrujene oči.

Nika jo je poznala.

Ana.

Toda tokrat je bila mlajša.

Brez brazgotin.

Brez solz.

Brez strahu.

»Pozdravljena, Nika,« je zašepetala.

Nika je začutila, da se ji srce krči.

To ni bil spomin.

To je bilo resnično.

Rodila se je.

Svet se je začel.

In nekje v daljavi je nekdo umrl.

***

Devetnajst let pozneje.

Nika je sedela v majhni sobi in gledala skozi okno.

Na ulici so se igrali otroci.

Sonce je sijalo.

Ljudje so hodili v službo.

Avtomobili so vozili po cesti.

Vse je bilo običajno.

Preveč običajno.

Nika je pogledala svoje roke.

Na levi dlani je imela brazgotino v obliki polmeseca.

Ni vedela, od kod jo ima.

Včasih se ji je sanjalo o laboratoriju.

O belem steklu.

O otroku brez obraza.

In o moškem, ki je umrl devetnajstkrat.

Nikoli se ni mogla spomniti njegovega imena.

Toda vsakič, ko se je zbudila, je jokala.

Tistega jutra je na vratih pozvonilo.

Nika je odprla.

Pred njo je stal neznanec.

Bil je mlad.

Svetlih las.

V rokah je držal majhno belo škatlo.

»Pozdravljena, Nika.«

Nika je stopila nazaj.

»Kdo ste?«

Moški se je nasmehnil.

»Adam.«

Nika je začutila, da se ji je svet ustavil.

»To ni mogoče.«

»Tudi jaz sem to rekel.«

»Kaj hočeš?«

Adam je pogledal čez njeno ramo.

»Pogovoriti se morava.«

»O čem?«

»O tvojem rojstvu.«

Nika je hotela zapreti vrata.

Toda Adam je položil roko na podboj.

»Prosim. Tokrat ti ne bom lagal.«

Nika ga je dolgo gledala.

Nato se je umaknila.

Adam je vstopil.

Soba je bila tiha.

Na mizi je ležala stara fotografija.

Štirje otroci.

Oče.

In peto telo za njim.

Nika je zmrznila.

»Od kod imaš to?«

Adam je odložil škatlo.

»Iz laboratorija.«

»Laboratorij ne obstaja.«

»Ne več.«

Nika je pogledala fotografijo.

»Kdo je peti?«

Adam je odprl škatlo.

V njej je bila druga fotografija.

Na njej je bila Nika.

Toda ni bila otrok.

Bila je odrasla.

Stala je pred ogromnim strojem.

V rokah je držala pištolo.

Pred njo je klečal Adam.

»Kaj je to?« je zašepetala.

Adam je pogledal fotografijo.

»Zadnji trenutek pred začetkom.«

»Začetkom česa?«

»Tvojega sveta.«

Nika je odmaknila pogled.

»Ne razumem.«

Adam je sedel.

»Ko si se rodila, se je svet začel. Toda nekaj je šlo narobe.«

»Kaj?«

Adam je pogledal proti oknu.

»Svet se je začel brez preteklosti.«

Nika je začutila mrzel zrak.

»Kako to misliš?«

»Vsi imamo spomine. Vsi se spomnimo otroštva. Staršev. Prijateljev. Toda ti spomini niso nastali.«

»To je nesmisel.«

»Seveda. Ampak to je resnica.«

Adam je odprl škatlo.

Pod fotografijo je ležal kovinski ključ.

Na njem je bila vgravirana številka.

20.

Nika je začutila, da ji je zastal dih.

»Dvajseti poskus.«

Adam je prikimal.

»Prvi, ki je uspel.«

»Kaj se je zgodilo z devetnajstimi prejšnjimi?«

»Niso bili neuspešni.«

»Kaj?«

»Vsak od njih je bil resničen.«

Nika je počasi vstala.

»Potem je obstajalo devetnajst svetov.«

»Da.«

»In vsi so umrli.«

Adam je prikimal.

»Da.«

»Zakaj?«

Adam je pogledal njeno brazgotino.

»Ker si jih poskušala rešiti.«

Nika je začutila, da se ji tresejo roke.

»Od česa?«

Adam je tiho odgovoril.

»Od tebe.«

V tistem trenutku je zazvonil telefon.

Nika ga je dvignila.

Na zaslonu je bilo zapisano:

**NEZNANA ŠTEVILKA**

Sprejela je klic.

»Halo?«

Na drugi strani je bila tišina.

Nato se je zaslišal ženski glas.

»Nika.«

Nika je pobledela.

»Ana?«

»Poslušaj me. Ne zaupaj Adamu.«

Nika je pogledala proti njemu.

Adam je odkimal.

»Ne poslušaj je.«

Ana je začela jokati.

»Nika, prosim. Tokrat sem te res rodila.«

Nika je zaprla oči.

»Kaj to pomeni?«

»Pomeni, da si resnična.«

»Adam pravi, da je svet brez preteklosti.«

Na drugi strani je zavladala tišina.

Nato je Ana zašepetala:

»To ni res.«

Nika je odprla oči.

»Kaj?«

»Svet ima preteklost.«

Adam je vstal.

»Laže.«

Ana je nadaljevala:

»Vse se je zgodilo. Tudi devetnajst poskusov. Tudi tvoja smrt. Tudi Adamova.«

Nika je začutila, da ji srce razbija.

»Zakaj se potem ničesar ne spomnim?«

Ana je za trenutek utihnila.

Nato je rekla:

»Ker si sama izbrala, da pozabiš.«

Nika je pogledala Adama.

»Kaj si naredil?«

Adam je odkimal.

»Nič.«

Ana je zašepetala:

»Nika, on ni Adam.«

V sobi je postalo hladno.

Nika je pogledala moškega.

Njegov obraz se je začel spreminjati.

Koža je postala prosojna.

Pod njo so se pokazale drobne svetlobne črte.

Nika je stopila nazaj.

»Kdo si?«

Moški se je nasmehnil.

»Tvoj brat.«

Nika je zmajala z glavo.

»Adam je mrtev.«

»Tudi ti si bila.«

Njegov obraz se je spremenil.

Oči so postale črne.

Usta so se raztegnila v nasmeh, ki ni bil človeški.

»Toda jaz sem se vrnil.«

Telefon je padel iz Nikine roke.

Na zaslonu se je pojavilo novo sporočilo.

**POSKUS 21 SE ZAČENJA.**

**SUBJEKT: ADAM.**

**STATUS: AKTIVEN.**

Nika je pogledala proti vratom.

Bila so odprta.

Za njimi je stala Ana.

V naročju je držala novorojenčka.

Tokrat je imel obraz.

In Nika ga je poznala.

Bil je njen obraz.

Ana je pogledala Niko.

»Zdaj razumeš?«

Nika ni mogla govoriti.

Ana je stopila v sobo.

»Nisi se rodila ti.«

Pogledala je dojenčka.

»Rodil se je svet.«

Nato je dvignila pogled.

»Ti pa si bila samo njegova prva napaka.«

...