*pod*4. POGLAVJE*pod*
*b*Kris*b*
»Jaz…«
Sara strmi vame in čaka, da bom že zinil to, kar ji mislim povedati.
In kdo drug me prekine kot on. Vidim ga kako koraka proti nama, proti njej.
»Saraa!« se zadere čez hodnik, ona se obrne in se mu nasmeji. Potem pogleda spet mene in zavije z očmi. Približa se mi in mi na uho šepne, »kako zelo mi gre na živce.«
Pomirim se. To pomeni, da noče nič imeti z njim.
Zasmejim se njeni izjavi, potem se tudi ona zahihita.
»Jooo,« pozdravi Žan in zre v Saro. Če bi vedel, kako se bo to razpletlo bi jo v tistem trenutku prijel za roko in skupaj bi odšla stran. Le midva. Samo midva.

*b*Žan*b*
Morem ju spraviti narazen, odstraniti Krisa potem bom imel prosto pot. Zaupala mi bo, ker pač je takšna in imela me bo rada potem pa jo bom počasi začel zapuščati in to jo bo ubilo.
A le kaj naj naredim, da se znebim Krisa. Več čas je zraven nje, pravzaprav je od vedno tako. Nikoli nisva bila sama. Le dvakrat odkar pomnim. Prvič je bilo takrat ko sem ji rekel sonček. Drugič pa…
Pred petimi leti:
Našel sem jo ko je sama sedela pred vhodom v njihovo stanovanje. Slučajno sem šel ravno ta dan do moje babice, ki je živela istem bloku eno nadstropje višje.
Bila je mokra od dežja, tresla se je, ko je sedela na mrzlih tleh. Pogledala je navzgor in njenih las so se počasi spuščale še kapljice.
»Hejj,« sem rekel in se sklonil k njej, »kaj delaš, tukaj?«
Posmrkala je, »ključe sem pozabila doma.«
»Lahko greš z mano do moje babice, rekla mi je, da se kasneje vrne, saj je ravno prej odšla v trgovino. In, da naj jo počakam. Imam ključe,« to hitro izrečem.
Z rokavom si obriše obraz in malo solzne oči.
Vstanem in ji podam roko.

*b*Sara*b*
Njegova roka je iztegnjena proti meni, ne zavrnem je. Sprejmem jo, se vstanem in trenutek poskušam narediti čim manj romantični.
Ključ obrne v vratih ter jih na stežaj odpre, z rokami nakaže naj grem prva.
Slečem si jakno in sezujem čevlje.
»Premražena si, boš čaj?«
Pokimam in se tiho sprehodim za njim v kuhinjo. Stanovanje je majhno, a udobno. Izgleda starinsko, navdušijo me kariraste zavese in leseno pohištvo.
Žan pristavi vodo na štedilnik.
»Kako je bilo v šoli?« vpraša kot, da bi bil moj starejši brat. Že res, da je rojen januarja, jaz pa komaj v začetku decembra. Zdi se tako odrasel. Iz njegovega obraza probam prepoznati poteze otroka s katerim sem se včasih družila.
»V redu, pri tebi?«
»Preživel sem,« reče in se nasmehne.

*b*Žan*b*
Skodelico z čajem sem ji dal v roke, njeni prsti so spreleteli mojo kožo. Spogledala sva se. Nasmehnila se je. Lica so ji žarela v rdečo-roza barvi. Nisem vedel ali je to od mraza ali pa česa drugega…
Poljubil sem jo.
Prekleto.
Kaj sem ravnokar naredil.
Obstala je, njene ustnice, ki so bile prej mehke so otrdele. Odmaknil sem se. Napaka.
Gledala sva se par sekund, nato se je pa ona nagnila proti meni, stopila na prste in me poljubila. Dolg nežen poljub, ki mi ga je vrnila je v mojem trebuhu prepričal metuljčke, da so poleteli.
Poljubljala sva se, nato pa so me spreletele misli. Odrinil sem jo stran od sebe.
»Ne, ne, ne,« to je bilo vse kar sem lahko ponavljal.
Prijela me je za roke, da bi se umiril, delovalo je pri Krisu, pri meni pa ne.
»Ne, prekleto, Sara, sploh ni v redu.«
Kaj za vraga sem počel. Poljubljal sem svojo najboljšo prijateljico, ki sem jo poznal celo življenje in mi je bila kot sestra, v kuhinji od moje babice.
»Sara,« sem zavzdihnil.
»Uničil sem vse, najino prijateljstvo, naše,« pogledal sem stran in stisnil čeljust, »ne moreva biti skupaj. Sploh pa sem te poljubil samo zato, da bi te utišal.«
Kako slab prijatelj sem bil do nje. Do Krisa, vedel sem, da mu je všeč.
V očeh so se ji nabirale solze. Pograbila je šolsko torbo, si hitro oblekla jakno in se obula.
»Sara, počakaj« stekla je po stopnicah. Ko je prišla iz bloka je zavila proti cesti v parku. Stekel sem za njo, a je nisem ujel. Obstal sem pri drevesu in gledal kako me skozi dež zapušča.

*b*Sara*b*
Ko sva bila otroka, sva se zbližala, a nato sva se odtujila In za to je obstajal le en razlog. Še zdaj se spomnim dne, ko sem tekla čim dlje stran od njega. Bila sva še otroka, a sem storila pravo stvar, ampak jo zdaj močno obžalujem. Prisegla sem si, da bom poskrbela, da se najini poti več ne bosta nikoli prekrižali. A del mene si je kljub vsemu želel, da bi bilo drugače.
Žan je bil nekoč oseba, ob kateri sem se počutila varno. Oseba, ki je poznala skoraj vse moje skrivnosti. Moj najboljši prijatelj.
In potem sem ga izgubila. Še danes ne vem, če je bil zato kriv le poljub.
Ali pa sem izgubila njega tistega dne, ko sem se odločila oditi.