Spet je precej dolgo trajalo. Resno, morm se zresnit, če ne ne bom dokončala.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Stojim pred vrati baletne dvorane in imam zelo mešane občutke. Ne vem, kako me bodo prijateljice sprejele, niti ne vem,če jih po tem še imam. Naša učiteljica zna biti zelo prijazna,vendar se težko navadi na novosti in ne vem kako se ji bo zdelo tole. Kot sem rekla, stojim tukaj, ne ganem se nikamor. V trebuhu imam metuljčke. To je nekoliko blaga beseda. Bolj letala. Premaga me ljubezen. Ljubezen do plesa je veliko močnejša od strahu. Zato trdno primem kljuko in stopim čez vrata.
"Lea? Kaj pa ti tukaj? In OMG, kaj je s tvojo nogo?" zgroženo vpraša učiteljica.
"Jaz... imela sem prometno nesrečo," razložim.
"Ja, saj to vem. Ampak tvoja mama pa ni omenila, da... da ti manjka pol noge," reče, s tipičnim zgroženim izrazom.
"Jaz... saj... no, ja..." Iz sebe ne spravim ničesar, razen kup nesmisli.
"Kako boš pa delala piruete? In tanduje? Kdo te bo sploh *i*gledal tako?*i*"
Ob teh besedah se sesujem. V oči mi stopijo solze, vse me boli. Najhujša bolečina prebada moj prsni koš, ki postane težji od svinca. Sploh ne vem, kaj naj naredim. *i*Saj je samo noga*i*, pomislim. Stečem iz dvorane, pograbim svoje stvari iz garderobe in izginem po stopnicah. Zaslišim zgolj vrata, ki se zaprejo. Nihče se ne zmeni zame. *i*Vseeno jim je zame. Popolnoma vseeno.*i*
"Gloria, ta izdajlka!" zakričim. Bolečino in žalost je nadomestila jeza. Gloria ni prišla za mano, niti me ni pogledala, prišla do mene, nič. Čisto nič ni naredila. Spomnim se, ko je v četrem razredu zbolela za vodenimi kozami. Bila je edina, ki jih še ni prebolela in zelo je trpela. Starejši kot si, težje jih preboliš. Kdo ji je pošiljal snov? Jaz. Kdo je hodil k njej na obiske? Jaz. Kdo ji je nosil čokolado in si zanjo izposojal knjige? *i*Jaz.*i*
Usedem se pred vhod in čakam. Na čudež. Na mamo. Na osebo, ki bi me objela in rekla, vse bo v redu. Pa ne pride. Obsedim sama in strmim v prazno. Čez nekaj časa me nekdo strese.
"Dekle? Halo! A si pri zavesti?"
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------