Obožujem gledanje v ogledalu, v ogledalu se gledam vsak dan...ko sem se danes gledala v ogledalu, sem se nenadoma spomnila nekega trenutka - stala sem pred ogledalom in si ogledovala mesto, kjer je še pred nekaj trenutki bil moj zob. Tega trenutka sem se spomnila tako dobro, kot bi se zgodul danes, pa se ni, zgodil se je pri mojih šestih letih. To je bilo takrat, ko se še nisem obremenjevala s tem kako izgledam in kaj imam oblečeno, bila sem vesela in srečna. Potem se je vse naenkrat spremenilo in sicer v sedmem razredu, takrat sem se pravzaprav začela obremenjevati glede oblačil in videza. Ni mi bili vseeno kako izgledam in kaj nosim. Problem pa je bil, da sem imela le oblačila, ki niso bila popularna. Zato sem šla v nakupovalni center po želji, da bi si kupila moderna oblačila. A ko sem šla v prvo trgovino, sploh nisem vedela, kaj je v modi. Kupila sem si nekaj majic in hlač in domov prišla vsa navdušena, ker imam nova oblačila.A v šoli sem se zavedla, da oblačila niso moderna, temveč le navadna oblačila, sošolec mi je rekel celo, da sem oblečena kot osemletnica. Moje oči so se napolnile s solzami, a sem jih poskušala zadržati. Moja mama mi je v trgovini dovolila izbrati le 'ne moderna' oblačila. Bila sem potrta. V osmem razredu sem jo prepričala za moderna oblačila in ko sem si jih lahko kupila sem bila presrečna. A to še ni bilo vse. Vse punce so imele snapchat in ličila(razen nekaterih izjem in mene seveda), meni pa mama ni dovolila snapchata, za lučila se je sploh nisem upala vprašati. Ponovno sem bila potrta. Čez čas mi je vse našteto dovolila a še vedno so me mučile nekatere stvari...