Hej! Se opravičujem, ker nisem bila tako dejavna. Od zdaj naprej bom poskusila čim več pisat. Uživajte!!!!!
8. POGLAVJE

Gal jo je nepremično čakal tam, skrit v najtemnejši senci njene majhne sobe, in jo skozi polmrak opazoval s tistim srhljivim, živalskim in neizprosnim zahtevanjem po njeni krvi.

Adriani so se ob tem prizoru v sekundi popolnoma šibile noge, v prsih pa jo je stisnilo tako močno, da je komaj ujela kanček zraka. »Zakaj me sploh še ni ubil?« je mrzlično, v čisti paniki premišljevala, medtem ko ji je srce divjalo kot ponorelo. »Saj sem le še ena njegova nemočna žrtev, ki kot prestrašena ptica stoji tu pred njim in nima kam pobegniti.« Čakala je na tisti usodni udarec, na hladno rezilo ali stisk okoli vratu, a stvor se ni premaknil.

Njeno panično razmišljanje pa je nenadoma grobo prekinil njegov prvi odziv. »Hej,« je rekel s tistim svojim globokim, nenavadno mirnim in melodičnim glasom, ki je zvenel kot šumenje oceana v školjki. A kljub temu kratkemu pozdravu je še kar naprej nepremično stal tam, naslonjen na leseno steno, in jo fiksiral s svojimi ledeno modrimi očmi. Adriani je zaradi prevelike količine adrenalina v telesu v tistem trenutku popolnoma popustil prvinski strah; zamenjal ga je divji, obupani pogum dekleta, ki nima več kaj izgubiti. Stopila je korak naprej, stisnila pesti in malce preglasno za njuno majhno hišo rekla: »No, kaj sploh še čakaš?! Me ne boš ubil?!«

Gal je ob njenem glasnem izbruhu bliskovito, z nečloveško in neulovljivo hitrostjo stopil naprej skozi temo. Še preden je Adriana sploh uspela pomežikniti, je bila njegova roka že na njenem obrazu. Z veliko, čvrsto dlanjo ji je grobo, a hkrati nenavadno previdno pokril usta, da bi jo utišala. Njegova koža je bila popolnoma mokra od morske vode, kot bi ravnokar prišel iz globin, a hkrati je bila nepredstavljivo prijetna, hladna in osvežilna na njenem pregretem, od strahu prepotenem obrazu. Adriana je zavohala oster vonj po soli, algah in odprtem oceanu.

»Zakaj za vraga si se tako divje zadrla?« ji je nevarno, z nizkim glasom siknil naravnost v obraz, njegove oči pa so se v temi srhljivo svetlikale le nekaj centimetrov stran od njenih. Adriana je globoko vdihnila skozi nos, zbrala ves svoj ponos in mu pridušeno, skozi tesno stisnjene prste njegove dlani, odločno odgovorila nazaj: »Ker, ko me boš končno ubil, bo moj očka vsaj takoj natančno vedel, kdo me je pokončal, ko bo stopil v sobo in na tleh našel moje krvavo truplo.«

V tistem napetem, tihem trenutku, ko sta njuna pogleda ostala ujeta drug v drugem, je Adriana ugotovila nebeško podrobnost, nekaj, kar ji je naježilo kožo na drugačen način. Noben navaden človek, niti njena bivša prijateljica Eva, ji še nikoli v celem življenju ni bil telesno in čustveno tako neopisljivo blizu kot ta podvodni stvor. Čutila je njegov enakomeren, hladen dih na svojem vratu in toploto, ki se je kljub njegovi mokroti začela pretakati med njima skozi tisto nevidno vrvico. Medtem ko je v popolni otopelosti, z divjim bitjem srca čakala, da bo oče spodaj v kuhinji končno zaslišal hrup po stopnicah in prišel gor s tistim toplim čajem, pa se je zgodilo nekaj tretjega. Gal je nenadoma, brez opozorila, umaknil svojo mokro dlan z njenih ustnic. Stopil je korak nazaj, se bliskovito obrnil in v eni sami sekundi preprosto izginil skozi odprto okno, naravnost v temno, megleno noč. Odšel je, kot bi bil le senca.

Adriana je trenila z očmi. Na ustnicah ji je ostal slan in mrzel okus. Srce ji je še nekaj minut udarjalo ob rebra, preden so se njene misli spet zložile. Ostala je v popolni, gluhi tišini svoje sobe, z naježeno kožo in z neznano zmešnjavo v prsih. Popolna tišina jo je začela neusmiljeno stiskati; okoli nje je zavladal neprebojen, mračen in preteč mir. Ko očeta še vedno od nikoder ni bilo navzgor po stopnicah in iz kuhinje ni bilo slišati nobenega rožljanja skodelic ali zvoka vrele vode, se je v njenem trebuhu prebudil grozen, vnaprejšnji slab občutek. Odločila se je, da gre sama poiskat očka in preverit, zakaj tako neznosno dolgo kuha tisti preprosti čaj z medom.

Tiho, z boso nogo je stopila iz sobe in začela počasi stopati tiho po lesenih, škripajočih stopnicah navzdol v pritličje. Hiša je bila nenavadno mrzla, kot bi nekdo pustil odprta vhodna vrata. Zavila je okoli temnega vogala in z drhtečim korakom stopila v kuhinjo, pričakujoč topel vonj po zeliščih in očetov pomirjujoč, utrujen nasmeh. A tam, pod šibko, utripajočo svetlobo edine luči, je namesto toplega čaja naletela na prizor, ki ji je v enem samem delčku sekunde za vedno, nepopravljivo zlomil celoten njen svet na tisoč krvavih koščkov.
Njen očka je negiben, bled kot mrzla stena, ležal iztegnjen sredi mrzlih, prašnih kuhinjskih tal…