*pod*3. POGLAVJE*pod*
*b*Žan*b*
Pristala sva pri svetovalni delavki. Že stokrat nama je ponudila njene trde bonbone, enkrat sem naredil napako in vzel enega, česa tako ogabnega še nisem jedel. Te napake ne bom več ponovil.
»Od kod torej izvira tvoja jeza?«
Kris me s komolcem zadene pod rebra. Očitno mene sprašuje. Nagnem se nazaj, roke pa prekrižam na prsih.
»Nisem jezen,« odgovorim kratko in hladno, ustnice stisnem v ravno črto, oči pa nekoliko priprem in jo pogledam. Od zadrege zardi, nekam mlada še je, nima toliko izkušenj.
Posmehnem se ji.
Po pol urnem pogovru, sva se morala le opravičiti drug drugemu. Kris se je ves čas oziral na uro, pravzaprav sem bil kar srečen, da se ni dobil s Saro, to je meni podaljšalo čas, dokler še ni čisto njegova.
»Če povzamem, sta se stepla zaradi punce?« Pogleda v svoj zvezek, kamor si je zapisala ime. »Zaradi Sare.«
~~
Čez petnajst minut se v pisarni šolske svetovalne službe pojavi še Sara. Tako sem jezen na tisto čistilko, ki je ravno prišla čistiti učilnico, ko sem Krisa udaril v nos, in naju je potem poslala sem.
»Kaj za vraga?! Kris čakala sem te, eno uro, zdaj pa dobim sporočilo, da morem priti sem?!«
Na obrazu se mi kotički ustnic privihajo navzgor. Mislim, da ju ne čaka srečen konec.
Pogled ji uide k meni, »kaj se pa ti smejiš?!«
Res je nekam preveč razburjena. Zdi se, da ji jeza kar žari v očeh.
~~
Po pogovoru smo morali še vsi trije nekaj podpisati, sploh ne vem zakaj. Vse kar smo se pogovarjali je šlo čez eno uho notri, čez drugo pa ven.

*b*Sara*b*
Zapustimo pisarno, prva grem ven, tako sem jezna na oba. Se ne moreta obnašati letom primerno? Da se gresta stepst, kakšna debila.
»Sara, počakaj me!« Kris hiti za mano, ne bom se pogovarjala z njim. Razočaral me je, lahko bi bil pametnejši. Ampak je ravno on bil tisti, ki je zadal prvi udarec. Hodim naprej.
»Daj no, res mi je žal. Prosim, Sara.«
»Sara, rad te imam, prosim oprosti mi. Zaneslo me je, ne bi smel.«
Njegov glas odmeva čez cel hodnik. Ne obrnem se, le ustavim se, stojim na mestu.
Kris me dohiti, postavi se pred mene.
»Razočaral si me,« rečem skozi stisnjene zobe. Še vedno sem jezna, ampak zdaj v meni vre od žalosti.
»Vem,« šepetaje odgovori Kris.
»Očitno ne,« odvrnem in končno dvignem pogled proti njemu.
»Sara …«
»Ne, Kris. Resno? Kaj ti je bilo?«
»Zaneslo me je.«
»Aha, zaneslo te je. In to je zdaj opravičilo?«
Zavzdihne in si gre z roko skozi lase. Svoje svetle pramene si odmakne iz oči.
»Saj vem, da sem naredil napako.«
»Potem pa bi lahko vsaj enkrat premislil, preden kaj narediš! Nisi več otrok, da bi se s kom stepel vsakič, ko ti gre na živce.«
»Sara, saj ni bilo tako …«
»Kako pa je bilo?« ga prekinem. »Misliš, da mi je bilo prijetno, ko sem izvedela, da sta se sredi šole pretepala kot dva petletnika? In še zaradi mene!«
»Ni bilo zaradi tebe.«
»Ne mi lagati, Kris. Slišala sem, kaj je rekla svetovalna delavka. In ne razumem, kako sta lahko tako neumna.«
»Nisem neumen, le rad te imam. In Žan je tako…« Za nekaj časa obmolkne kot, da išče prave besede, »tako žanast.«
Njegov pogled se ustavi na meni, vendar ne reče ničesar.
»Veš kaj me najbolj jezi?« nadaljujem. »Da sem te čakala. Skoraj eno uro sem čakala, ker sem mislila, da bova končno preživela nekaj časa skupaj. Potem pa dobim sporočilo, da moram priti k svetovalni, ker si se ti odločil nekoga udariti.«
»Res mi je žal.«
»Tudi moralo bi ti biti.«
Obrnem se stran. Ne želim več gledati njegovega skesanega obraza. Še vedno ga imam rada, ampak to ne pomeni, da mu moram vse oprostiti.
»Sara, prosim. Rad te imam.«
»Trenutno mi to prav nič ne pomaga, Kris.«
Stopim mimo njega in nadaljujem proti izhodu. Tokrat mu ne dovolim, da bi me ustavil.
»Saraaa.« Slišim njegov ljubezniv glas, vem, da me poskuša ujeti. Ampak takoj, ko odprem vhodna vrata šole, stečem do avtobusne postaje, kamor se je ravno pripeljal avtobus. Vstopim in poiščem prazen sedež. Čez nekaj časa me začne grabiti panika, kaj če sem na napačnem avtobusu. Potem me po telesu spreleti val krivde, morda sem preveč jezno reagirala na situacijo s Krisom.
Na rahlo stresem z glavo in si probam dogodek pregnati iz misli. Osredotočim se na pot, moje misli se porazgubijo. Prekleto. Zgrešila sem svojo postajo.
Pritiskam na rdeč gumb za stop, avtobus se ne ustavi. Vstanem se in se sprehodim do voznika, odmislimo to, da sem skoraj trikrat padla, saj smo ravno speljali čez cesto polno razpok.
»Gospodična, tukaj ni postaja, prosim usedite se nazaj na vaš sedež.« Voznikov glas je globok, ima poseben naglas, katerega ne prepoznam, ko poskušam ugovarjati, ponovi in me utiša. Skesano se usedem na stol.
Izstopim na naslednji postaji. Do doma imam kašno uro hoje in še zunaj se temni.
»Fak,« zašepetam sama pri sebi, sprva po tiho. Svoje besede začnem ponavjati, vedno glasneje.
»Fak, fak, fak, FAK!«
Ne bom se jokala, si rečem sama pri sebi, ko mi po licu zdrsne prva solza. Popravim si nahrbtnik na ramenih, zaprem jakno in se odpravim proti domu. Ne oziram se na temo, drugače bi se le prestrašila.