Pisalnica - Ninja šola

Hojla! Moje ime je Eva. Imam črne lase in rjave oči. Hodim v 7 razred, torej sem stara 12 let. Nimam nobenega bratca ali sestrice, nimam niti očeta. Ta mi je umrl že pred 5 leti. Sem zelo gibčna, močna, spretna, hitra in natančna. Zelo si želim iti na Japonsko. Obožujem tudi anime. Ko sem bila stara 7 let sem poslala pismo studiju Ghibli. Nisem dobila odgovora. Vrjetno zaradi tega ker je bilo napisano v slovenščini. Zaradi tega sem šla na tečaj japonščine. Joj zdaj smo pa zatavali. Gremo nazaj k zgodbi. No ja že od 5 leta si želim postati ninja. Zato sem toliko gibčna, močna... Hodim tudi na karate, savate, judo in tekvando. Vse se je začelo nekega sredinega jutra. Že zjutraj sem čutila da me nekdo cel čas opazuje. Tako sem čutila cel dan. Tudi ko sem bila v šoli, na treningu... Šele ko grem spat me neha gledati. Zjutraj se zbudim in odhitim v šolo. Na urniku imamo matematiko,slovenščino in glasbo. Vse je bilo dolgočasno. Le matematnika je bila malo boljša. Po kosilu odhitim na savate. Tam vadim za naslednje tekmovanje. Na naslednjem tekmovanju se bom borila s palcami. To mi gre še najbolje. Po 1 uri se grem preobleči iz kimone v svoja oblačila. Preden bi odšla iz telovadnice me ustavi Tom, moja dolgoletna simpatija.
''Hej Eva!'' Začne s pogovorom.
''Hej!'' mu odgovorim.
Tom: ''Super ti gre tole s palico''
Jaz: ''Hvala. Tudi ti nisi slab.''
Tom: ''Hja če mi to reče mojstrica je pa res. Kajne?''
Jaz: ''Ja!'' se zasmejim
Tom: '' No hotel sem te vprašati če bi šla danes zvečer na sprehod?'' je nekako zajeclal
Jaz: ''Seveda! Le kdaj in kje se dobiva?''
Tom: '' Lahko v parku ob šestih?''
Jaz: '' Seveda! Se vidiva.''
Tom: ''By''
Vsa vesela odskakljam domov. Mislim da so me vsi čudno gledali. Saj sem ponavadi resna in samo hodim. Danes sem bila pa vsa nasmejana in še hopsala sem. To da so me vsi gledali nisem niti opazila. Končno pridem domov. Mami že pospravlja od njenega kosila.
Mami: ''Hej Eva! Kaj si pa tako vesela?'' me začne takoj napadati.
Jaz: ''Hej mami! Ne boš vrjela Tom me je povabil ven!'' Skoraj zakričim
Mami: ''Lepo le da ne pozabiš narediti domače in pospraviš svojo sobo.''
Jaz: ''Ja mami ne skrbi!''
Mami: ''Aja pa danes je prišlo neko pismo zate.Mislim da ni iz Slovenije.''
Jaz: '' OK.Kje pa je?''
Mami: '' Na kuhinjski mizi. Kje pa?''
Vzamem pismo. Pogledam znamko in pisavo. Ja zagotovo ni iz Slovenije. Malo pomislim in se spomnim da imajo takšne znamke na Japonskem. Začnem skakati in vriskati. Mami me debelo pogleda. ''Kaj je?'' me vpraša. ''Pisali so mi iz Japonske!'' ji zakričim in še naprej skačem.
Mami:'' Umiri se! Kdo pa misliš da ti je pisal iz Japonske?''
Jaz: ''Nimam pojma.Ko bom odprla bom videla.''
Mami: ''Okej, okej.No odpri že.''
Vsedem se in odprem pismo. Notri je list, vse kar piše je v japonščini. Še sreča da jo znam. Preberem in osupnem.
Se nadaljuje...
------------------------------------------------------------------------------------------------------
To je moja zgodba. Če vam je všeč mi prosim lajkajte in komentirajte.

LP Sectret ninja