»KAJ VAM JE BILO?! STE ČISTO IZGUBILI PAMET?!« S treskom je vrgla rdečo mapo na mizo in nas vse po vrsti besno pogledala.
Spet sem poskočila na stolu. Res se bom morala navaditi na kričanje. Vsaj za to uro.
Tudi Mila na stolu zraven mojega poskočila. Mihael, na moji drugi strani, pa ni niti trznil.
»KJE STE IMELI PAMET?!« Oči so ji preskakovale iz enega na drugega.
Debelo sem pogoltnila in pogled usmerila v svoje copate.
»Zdaj boste pa tiho?! Prej vas je pa slišal cel gozd! Se sploh zavedate, kaj ste naredili?!« Besno je pogledala Izabelo, ki je bila še vedno blatna. Ko smo prišli v šolo, se nismo smele niti preobleči. Takoj nas je nagnala v razred.
Izabela je povesila pogled. *i*Uh, hvala bogu, da ne gleda mene.*i*
»Spredaj so bili drugi pohodniki,« je dodala tišje in pogled je zapičila vame. Presedla sem se na mestu in se zastrmela v tablo. *i*Sem mogla reči tako hitro!*i* »Sploh ne bom začela o tem, kakšna sramoto ste nam naredili.« Zmajala je z glavo. »Vem, da ste se stepli, kar, mimogrede, ni niti malo primerno in dopustno za deveti razred. Upam, da se zavedate, kako otročje je to.« Naredila je premor. »Povejte mi, kako se te je sploh zgodilo.«
Ne hvala, jaz ne bom začela. Naj bo prva kar Izabela, saj je ona začela. Ampak tudi ona je bila tiho. Niti fanta se nista oglasila, še Mila je držala jezik za zobmi.
»ZDAJ BOSTE PA TIHO?!« Spet sem se zdrznila. »Izabela,« je rekla jezno.
»Ka… Kaj? J-jaz?« je zajecljala.
»Je še komu drugemu ime Izabela? Ti, ja, kdo pa drug!« Uh, res smo jo razjezili. »Začni!« ji je ostro rekla, ko je bila Izabela še vedno tiho.
»Emm .. Ja, no …« Zajela je sapo. »Neža me je polila z vodo.«
»Ni res!« sem vzkliknila.
»Ona je začela!« je istočasno rekla Mila.
»Ooo, zdaj boš pa še lagala?« me je grdo pogledala Izabela. »Pa saj vidiš, da sem cela mokra zaradi tega, ker si me polila.«
»Nisem jaz začela! Ti si mi prva vzela bidon!« sem jo prekinila.
»To je čisto res,« je prikimal Mihael.
»Kdo je pa tebe kaj vprašal?!« se je dvignila na stolu, da jo je Izak moral potegniti nazaj.
»Ravnokar si me,« ji je mirno odvrnil.
»Ne boš se tako obnašal do nje!« se je vmešal Izak.
»Ti pa lahko ob živce spravljaš vse?« sem mu vrnila.
»Prava se oglaša.«
»Ti si se prvi.« To je bila Mila.
»Zdaj boš še pa ti, ha? Ni dovolj, da si se že tam vmešala, *i*gingerka?*i*«
Milo je kar izstrelilo iz stola in zadnji trenutek sem jo potegnila nazaj.
»Samo enkrat me še tako pokliči, pa te bom naslednjič res udarila!«
»Seveda, bo…«
»DOVOLJ!« se je spet zadrla gospa Meglič. »Eden govori, ostali poslušamo! Jasno?! Izak, začni.«
»Okej,« je spoštljivo prikimal. *i*Aghhh! Razbila bi mu ta obraz! Za druge pa nima spoštovanja, ha?!*i* »Na začetku je … Emm … Je Mila skoraj udarila Izabelo …«
»Skoraj!« ga je prekinila Mila. »Pa je nisem.« Pomenljivo je pogledala učiteljico.
»Si jo pa skoraj!«
»Ja, *i*skoraj,*i* ampak je *i*nisem!*i*«
»Mir! Mila, pusti mu, naj pove. Izak, nadaljuj,« mu je pokimala.
»Potem …«
»Potem sta Neži vzela bidon,« ga je prekinil Mihael. »Še prej pa sta Milo zmerjala z gingerko. Zato jo je želela udariti.«
»Ampak je nisem!«
»Ja, Mila, razumem,« ji je jezno rekla razredničarka. »Je to res? Izabela? Izak?«
»Ja, res je,« sem dodala.
»Njiju sem vprašala, ne tebe!« Kar pogreznila sem se na stolu. »Torej … Izabela?«
»Ja, res je …« je zamrmrala tako tiho, da smo jo komaj slišali.
»Aha, tako torej … Zakaj pa?« Izabela je zavila z očmi in skomignila z rameni. Razredničarka je zavzdihnila. »Mihael, nadaljuj.«
»No, torej …« je začel. Nadaljeval je z zgodbo, meni se ga pa ni ljubilo poslušati. Saj sem bila tam, vem, kaj se je zgodilo. Vem, da tudi sama nisem bila preveč nedolžna. Razredničarka nas je tu in tam kaj vprašala, da je slišala potrditev, drugače je pa pustila Mihaelu, da je govoril. Ko je prišel do dela, ko me je potegnila za kito, da sem zletela po tleh, je pa reagirala bolj burno, kot bi si želela.
»Kaj si?!« jo je vprašala. »Potegnila si jo za kito? Da je padla?!«
»Pa saj nisem vedla, da bo padla! Nesreča je bila!«
Izak je prikimal in zamrmral v potrditev.
»Ne, ni bila! Slišala si, ko sem Neži povedala, da tam drsi!«
»Nisem!«
»To je pa čisto tvoja krivda, če je padla. Saj si jo ti potegnila!« Tole me je pa presenetilo. Do takrat nisem bila čisto prepričana, če sem ga že kdaj slišala jeznega. »Se sploh zavedaš, da je bila tam skala! Lahko bi si razbila glavo!«
Emm, ja, no. Ni bilo tako hudo. Nisem vedela, kaj bi rekla. Lepo, da ga skrbi zame. Ampak vseeno …
»TIŠINA!« Vsi smo takoj obmolknili. »Mihael bo nadaljeval, ker ostali se verjetno ne znate več pogovarjati.« Jezno nas je pogledala. Mihael je nadaljeval in ko sem priznala, da sem Izabeli rekla *i*prasica*i* in da sem je tudi spotaknila, me je učiteljica zgroženo pogledala. Seveda sem se branila s tem, da me je Izabela udarila in prav tako rekla, da sem tudi jaz prasica. Saj vem, saj vem, to ni bilo prav, ker bi mogla sprejeti svojo krivdo, ampak takšna smo pač človeška bitja. Težko je priznati krivdo, sploh če je takšna, da razredničarki vzame sapo. Nisem pa niti omenila tistega dela, ko mi je Izabela rekla, da sem jo ponižala pred Izakom. Saj tako ali tako ne bi nikomur koristil. *i*Ni za kaj, Izabela.*i*
Potem je prešel na del, kjer me je Mila dobesedno *i*rešila*i* pred Izabelo. Razredničarka tukaj ni ničesar dodala, se so ji pa malo zasvetile oči od spoznanja, ko je končno ugotovila, zakaj je Mila tako blatna. Ko je povedal, da je Izabela vrgla Milo s sebe, in kako sem se tudi jaz pognala nad Izabelo, sem gledala v tla.
»Potem pa je Mihael pospremil Nežo vstran od Izabele.« je zaključila Mila. Globoko sem izdihnila in se malo sprostila. Končno je bilo konec. Itak pa sem več kot pol stvari preslišala. Učiteljica je pokimala in Izabeli, Mili in meni razdelila liste, ker bodo naredili zapisnik.
»Vse mi zapišite po resnici, ker bom vaše zapiske pogledala,« nam je zagrozila. Nismo si upale ugovarjati in vse tri smo pametno tiho pokimale. Poiskala sem kuli in zapisala vse. Še to, da sem ji rekla egoistična prasica. Ko smo vse končale, je pobrala liste in nas odslovila.
»Da veste,« je še dodala. »O tem bom obvestila tudi vaše starše.«
*i*O, fino.*i*
Izak in Izabela sta prva odšla iz razreda.
»Hvala,« sem rekla, ko smo šli skozi vrata, in pogledala Mihaela. »Hvala, da si povedal po resnici.«
»Ja, res hvala,« je dodala še Mila. »Ne vem, kaj bi, če bi Izak povedal vso zgodbo. Po mojem bi naju označil za čarovnice in zdajle bi stale na grmadi in se počasi cvrle.«
»Mila!« sem rekla zgroženo. Zasmejala se je in tudi sama sem si dovolila majhen nasmeh. Tudi Mihaelu je ušel nasmešek.
»Res hvala,« sem se mu še enkrat zahvalila. Pogledala sem ga v oči in se mu hvaležno nasmehnila.
»Ehh, ni problema. Malenkost. Vse zat… za resnico,« je rekel.
Še vedno me je gledal, zato sem prva odmaknila pogled.
»Se vidimo jutri,« mi je pomežiknil in se odpravil naprej.
»Ja, meni se tudi mudi,« je rekla Mila in pospešila.
»Mila, počakaj,« sem rekla.
»Hm?«
Pogledala sem mimo nje in počakala, da se je Mihael dovolj oddaljil.
»Mi lahko zdaj poveš, kdaj je Mihael prišel do naju?«
»Te zanima, kaj?« se je zarežala.
»Ja, tebe ne bi?« Pomenljivo me je pogledala.
»Mila! Ni to. Samo … Pač sem radovedna!« sem rekla rahlo jezno.
»Drugače, do tebe. Ne do naju,« je rekla mirno. Zmedeno sem jo pogledala. Nič več ni dodala.
»No?« sem jo spodbudila. *i*A ni rekla, da se ji mudi?*i*
Nasmehnila se je. »Ko te je Izabela potisnila na tla.«
»Nisem opazila,« sem se namrščila.
»Saj nisi mogla,« ustnice so se ji razširile v nasmeh. »Če te je pa pritiskala ob tla. Še sama sem ga komaj videla, preden sem se vrgla nanjo. Mogla bi ga videti, kako se je prerival mimo. In kako je bil jezen.«
»Pa saj to bi naredil za vsako punco, če bi bila na tleh.«
»Ne, ne bi.« Obmolknila je. »Ko je videl, da te Izabela misli udariti, ga je bilo … strah.« Skomignila je z rameni in mi po zraku poslala poljubček. »Zdaj pa res moram iti, ker me mami verjetno že čaka.« S temi besedami se je obrnila in odšla.
Mene pa je pustila, da sem blatna in mokra, z vejicami v laseh in sama s svojimi mislimi, ostala na hodniku.

***