Odprla sem oči in ravno videla, kako sta se Mila in Izabela premetavali druga čez drugo.
Po dveh metrih sta se ustavili. Mila se je hitro prevalila, da je Izabelo pritisnila ob tla pod sabo.
»PA KAJ JE S TABO?! SE TI JE ČISTO ODPELJALO?!!« je zakričala na Izabelo. »NAPADLA SI JO!!! UMIRI SE!«
*i*No, vsaj z Milo sva istega mnenja.*i*
Izabela se je nehala upirati in Mila je popustila prijem. V tistem pa jo je odneslo nazaj. Dobesedno poletela je po zraku in pristala malo pred mano. Izabela je vstala in zadovoljno pogledala na ležečo Milo.
Nisem mogla verjeti. *i*Zakaj?*i* Zakaj to počne? Se sploh zaveda, da je Milo dobesedno vrgla s sebe?
Vstala sem in se pognala do nje. Z vso silo sem priletela v njo in padli sva po tleh.
»PA KAJ TI NI JASNO?« Držala sem jo na tleh in jo besno gledala. »NEHAJ! DOVOLJ JE BILO!« Glas se mi je zatresel.
Dovolj sem imela. Dovolj sem imela vsega. Dovolj, da se vedno spravlja na ene in iste in jih ponižuje. Oči so mi napolnile solze. Vedno sem dobila občutek nemoči, ko se je spravljala na druge. Ne samo na naju z Milo. Tudi na vse ostale, ki niso imeli dovolj poguma, da bi se ji uprli. Vedno je zmagala ona. Vedno je bilo po njeno. Sploh ni opazila, kako to boli. Ko si ponižan in premagan pred vsemi in glavna tarča posmeha. Skoraj bali smo se je. Pazili smo, kaj smo rekli v njeni prisotnosti in kaj smo govorili o njej. Zato ni nihče nikoli rekel, da ni lepo oblečena, čeprav je kazala veliko preveč dekolteja, da bi bilo primerno za v šolo, in da njene risbe niso lepe. Strah nas je bilo. *i*Strah,*i* da se bo maščevala, tako kot se je zdaj.
Nehala se je upirati. V njenih očeh sem zagledala strah.
To me je za trenutek zmedlo. *i*Se me boji? Pa saj je ne bom udarila. Nisem tako nora kot ona.*i*
Popustila sem prijem.
Na ramenih sem začutila roke. Nekdo me je nežno potegnil nazaj. Počasi sem se odrinila od Izabele in pustila Mili, da me je odvlekla stran. Videla sem, da je Izak takoj skočil k Izabeli in ji pomagal na noge. Ujel jo je v objem in jo stisnil k sebi. Grdo me je pogledal. Sovražno sem ga pogledala nazaj.
Mila me je še vedno držala za ramena in upala sem, da ne bo opazila, kako se mi tresejo roke. Obrnila sem se, da bi vedela, ali je cela.
»Si v re…« sem vprašala in obmolknila. To niti približno ni bila Mila.
Bil je Mihael.
»To bi jaz moral vprašati tebe,« se je kislo nasmehnil. »Si okej?«
»Ja,« sem zmedeno odvrnila in zardela. »Kje je Mila?«
»Tukaj sem.« Pomahala mi je izza Mihaela. Oddahnila sem si, ko sem videla, da stoji na nogah.
»Si v redu?«
»Ja, sem,« mi je pokimala.
Potem pa sem se spomnila, da je Mihael še vedno tu. Postala sem živčna, ker so njegove roke še vedno počivale na mojih ramenih.
»Emm … Kako pa si ti prišel sem?« Namrščil se je.
»A nisi prej stal za Izabelo?« sem mu pojasnila.
»Uhh, ja. Točno. Dolga zgodba.« Spustil je moja ramena in roke prekrižal na prsih.
Postrani sem ga pogledala.
»Mislili smo, da boš Izabelo dobesedno stolkla,« je pripomnila Mila.
Zdaj sem se namrščila jaz. »Jaz njo? Pa saj je nisem hotela niti udariti.«
»Morala bi se videti,« se je zahahljal Mihael. Res me zanima, kaj dela na tej strani. In zakaj ravno on.
Hotela sem mu oporekati, pa me je prekinila gospa Meglič.
»PA KAJ SE VI GRESTE?« Prihitela je do nas in nas vse po vrsti pogledala.
*i*O, sranje. Zdaj smo ga pa res nasankali.*i*
Iz oči se ji je bliskalo in zobe je stiskala skupaj. Bila je besna.
»KAJ VAM JE ŠLO PO GLAVI?! SE ZAVEDATE, DA SE VAS JE SLIŠALO VSE DO ZAČETKA KOLONE?! NISMO SAMI!«
Utihnila je in končno opazila, da sva z Izabelo prekriti z blatom. Pogled se ji je ustavil tudi na Mili. Ampak ona je bila precej manj blatna kot midve z Izabelo.
»KAJ SE JE RAVNOKAR ZGODILO?!« se je spet zadrla in pogled zapičila najprej vame in potem še v Izabelo.
»Steple so se.« Res hvala, Brin. To bi lahko same povedale.
»Kdo?!« je spet vprašala glasno, vendar ni več kričala. »Ah, pozabite,« je rekla in se obrnila nazaj po poti, po kateri smo prišli. »Saj vidim.« Spet me je premerila s pogledom. *i*Zakaj gleda samo mene?*i*
»Vi,« s prstom je pokazala na nas in Izabelo in Izaka. »Greste z mano.«
»Kam?« je vprašala Izabelo.
»V šolo,« je mirno rekla razredničarka in se odpravila po poti nazaj.
»Kaj pa športni da…« je začela Mila.
»Nič kaj pa! Konec je športnega dne za vas!« je jezno navrgla čez ramo.
Z Milo sva se pogledali. Odprla sem usta, da bi oporekala. Mila je zmajala z glavo in zaprla sem usta.
»Kaj čakate?! Gremo! Zdaj!« se je spet zadrla na nas, da sem se zdrznila.
Premaknila sem se in se odpravila po poti nazaj. Izak in Izabela sta ji sledila. Hodila sem nekaj korakov za Izabelo, da sem držala varnostno razdaljo. Glavo sem obrnila nazaj. Mila je hodila tik za mano.
»Hvala,« sem rekla in debelo pogoltnila. »Hvala, da si preprečila, da me ni udarila.«
»Ehh, ni problema,« mi je pomežiknila. Zakaj je bila tako dobre volje? Pred petimi minutami smo se kotalile po blatu in zmerjale druga drugo. »Zate vse.«
»Hvala,« sem se še enkrat rekla in v grlu se mi je naredil cmok. Res ne vem, kaj bi brez Mile. Danes bi jo verjetno odnesla ali z modrim očesom ali pa celo z zlomljenim nosom.
»Ni za kaj.«
Za Milo se je oglasil Mihael. Gre zraven nas? Pa saj ni nič naredil narobe. Mislila sem, da se bo ustavil pri Brinu. Ampak se verjetno ni.
»Emm … Zakaj pa?« sem počasi vprašala, medtem ko sem pazila, da mi ne bi spet kje zdrsnilo.
»Da sem te odvlekel z Izabele.«
Prosim?
»Prosim?« sem ponovila na glas.
»Saj si me slišala.«
»Prvič,« sem rekla jezno. »Nisem je udarila in niti je nisem imela namena.«
»Pa saj se samo šalim,« se je zasmejal. Sploh ve, kaj se dogaja? Razredničarka je ravnokar končala športni dan za nas, verjetno se bo naslednjo uro drla na nas, pisala staršem, bog si ga vedi, ali morda ne bomo dobili tudi opomina … In on se smeje.
»Zakaj sploh greš z nami?« sem se zapičila vanj. »Saj nisi ničesar naredil.«
»Ej, dihaj. Kdo bo pa povedal resnico?«
»Midve,« se je oglasila Mila.
»Ja, to sploh ne dvomim. Ampak verjetno bo želela slišati zgodbo nekoga, ki ni bil vpleten. Izaka lahko kar izključimo, ker se bo postavil na Izabelino stran. Tako da … ja. Jaz sem vse videl od blizu.«
Pogledala sem Milo in ji dala vedeti, da me zanima, kaj se je dogajalo, ko me Izabela držala na tleh.
»Ja, no …« sem rekla. »To je res. Hvala.«
»Ni problema,« je rekel veselo. Zavila sem z očmi in pogled usmerjala v tla, da se mi ni bilo treba srečevati s pogledi sosošolcev in pojasnjevati, zakaj smo prekrite z blatom.

***