Obrnila sem se nazaj in pogledala mimo Izabele. Videla sem, da me Mihael vprašujoče gleda. O, sranje. Pa ja nisem tega rekla na glas?
Še enkrat sem preverila, če res gleda mene. Ja, gledal me je. Torej sem res rekla na glas.
»Emmm … Pravimo mu Hrastovo drevo,« sem hitro rekla.
»Hrastovo drevo?«
»Ja, vem,« sem se mu nasmehnila in se malenkost sprostila. »Res izvirno ime,« sem se posmehnila in se obrnila naprej.
»Ti je všeč? To Hrastovo drevo?« je vprašal ravno takrat, ko smo šli mimo hrasta.
Mislila sem, da se pogovarja z Brinom. Ker nisem slišala odgovora, sem se obrnila nazaj, da bi videla, kaj se dogaja. Brin se je pogovarjal z dekleti iz b razreda in ni bilo videti, da bi sploh slišal, kaj je Mihael rekel. Izabela in Izak sta se držala za roke in gledala vsak v svojo smer. Pogledala sem Mihaela. Gledal je naravnost vame.
»Ko… Komu? Meni?« sem zajecljala. Prikimal je.
»Uhh … Ja, no.« V obraz mi je butnila vročina. »Všeč mi je, ker je tako mogočno. Sploh jeseni, ker se listje obarva. In pozimi, ker je okrašeno. Je res neka naša znamenitost.« Sem hitro rekla in ob tem sem se nevede nasmehnila.
Pokimal je in še naprej občudoval hrast.
»Te še vedno zebe?« sem se obrnila k Mili. Odkimala mi je. »Mene tudi ne.« Zapustili smo park in zavili na gozdno pot. Turistična kmetija je bila na drugi strani tega hriba (in šele takrat sem ugotovila, da sem že slišala za to kmetijo in vem, kam gremo) in ta pot je iz parka vodila naravnost proti njej. Poleti je bila zelo obljudena. Veliko ljudi jo je uporabljalo za vsakdanjo rekreacijo med njimi tudi jaz. Večkrat sem se po njej odpravila na sprehod, ko sem potrebovala premor od gore zvezkov, učbenikov in domače naloge, ki ji ni bilo videti konca.
Ampak danes je bila nenormalno blatna. Po njej se sprehajam že od šestega razreda in lagala bi, če bi rekla, da je že bila kdaj tako mokra. Čevlji so mi drseli, pa čeprav sem obula tiste, ki so imeli narezljan podplat.
Druga slabost te poti pa je bila tudi, da je bila kar precej ozka, zato smo morali po njej hoditi drug za drugim. Mila me je spustila naprej, ker je vedela, da res ne prenašam Izabele in se tako žrtvovala, da je sama hodila pred njo.
Postavljala sem eno nogo pred drugo. Stopala sem previdno, da mi ne bi spodrsnilo.
»Oops …« sem zaslišala Milo.
Trenutek kasneje sem se obrnila in videla Milo, ki je mahala z rokami in lovila ravnotežje. Iztegnila sem roko in hitro se je je oprijela.
»Uh, tole je pa bilo blizu,« sem rekla.
»Ja, res. Hvala.« Nasmehnila sem se ji in se obrnila naprej.
»A bi se mogoče malo zmigale? Ne bi rada ves dan stala na tem mrazu.«
Kdo drug kot Izabela.
»Oprosti, no,« je sarkastično rekla Mila. »Pač drsi in moraš biti bolj previden. Se ti mogoče kam mudi?«
Široko sem odprla oči od začudenja, a se nisem obrnila nazaj. To je pa nekaj novega. Nisem še slišala Mile, da bi tako s kom govorila.
»Ja in vama tudi. Poglej, kakšno luknjo sta naredili!«
Pospešila sem korak, da bi dohitela par pred nama in upala, da Izabela ne bo imela več pripomb. Čutila sem, da je Mila za mano in dohiteli sva par pred nama. potem pa sem zaslišala krik.
»Oh, si v redu?« Obrnila sem se nazaj in Mila prav tako. Videla sem Izaka, ki se je sklanjal. Nagnila sem se bližje k Mili, da bi videla, kaj se dogaja.
Izabela je bila na tleh.
»Ja, recimo,« je rekla kislo. S pogledom je premerila samo sebe. »O, super, zdaj sem pa cela blatna,« je rekla sarkastično in si dlani obrisala v travo ob poti. Izak ji je ponudil roko in ji pomagal vstati. Dvignil jo je na noge.
*i*Uhh, tole ji pa ne bo všeč,*i* sem pomislila. Opazil je tudi Izak.
»Khm, Izabela?« se je odkašljal.
»Ja?« je rekla in se obrnila naprej, da bi nadaljevala s hojo.
»Emmm … Od zadaj si cela blatna.«
»Kaj?!« je rekla in glavo nagnila čez ramo, da se bi se prepričala na lastne oči.
»*i*O, fuj!*i* Pa kdo se je spomnil, da gremo po tej poti in ko je takšno vreme?!« je rekla jezno in na obrazu se ji je risal gnus.
»Saj je samo blato,« jo je poskušala potolažiti Mila.
»Ja, bi te rada videla, če bi ti padla v to sranje!«
Okej, tole pa ne bo šlo.
»Ej, pa saj ti nič noče!« sem ji zabrusila nazaj. Eno je, če je vedno sitna in tečna, drugo pa, da se zdira na druge.
»Zdaj se boš pa še ti oglašala? A ni dovolj, da se že 'gingerka' oglaša?«
Uh, ta je bila pa nizka. Res je sovražila, če jo je kdo tako poklical.
»Kaj si mi rekla?!«
»'Gingerka',« je izpljunila Izabela.
»Ponovi še enkrat, če upaš,« je tiho rekla Mila. Videla sem, da je roke stisnila v pesti. Tole se ne bo dobro končalo.
»Misliš, da se te bojim? Ker se te ne,« ji je čisto mirno odvrnila Izabela. »Tu imaš. Gingerka si. Gingerka, ki ne more imeti drugih prijateljev kot razrednih piflarjev.«
Auč. To je pa bolelo. Pogledala sem Milo. Sranje. *i*Sranje.*i* Bila je besna.
Potem pa je naenkrat sprostila pesti in oddahnila sem si. Nato pa je pokrčila kolena. Roko je spet stisnila v pest in se rahlo, skoraj neopazno nagnila nazaj. Pa je ja ne bo …