danes malo krajši del:

*pod*16. POGLAVJE*pod*
*b*Žan*b*
Sara vdre v moje stanovanje, vrata na široko odpre, v njej se pa nabira jeza, v očeh pa solze.
»Je vse to res?!«
Kaj se dogaja?
»Sara,« poskušam spregovoriti z tihim glasom. Poljubil sem jo, tega se spomnim ostalega pa se ne, kot da bi mi nekdo samo odrezal delčke včerajšnjega dogajanja.
»Je bilo vse del tvojega načrta?«
Prekleto. Kako je izvedela?
Ne bom ji lagal, da je nisem svoj čas sovražil. Pokimam. Pa še jo vedno sovražim? Ne vem.
»Zakaj me sovražiš?« Razdraženo vpraša.
»Sara, nehaj se delati, da ne veš za družinski posel.«
Zmedeno me gleda.
»Ti Kris ni povedal?«
Odkima. Ob njegovem imenu, ji po licu zdrsne solza. Tako rad bi stopil do nje jo objel in pustil, da mi izlije dušo. Ampak ne morem.
»Jaz in Kris…« pogleda v tla, »sva končala.«
Ob tej misli se mi kar malo nasmehne, zdaj bi lahko bila moja, ampak seveda ni. Zaradi mojega plana, da ji uničim življenje. Uspelo mi je.
»Zakaj?« vpraša medtem, ko ji solze lijejo iz oči in se kar ne nehajo. Ne hlipa, ali grobo joče. Izgleda samo razočarana in žalostna. Tako sem izgledal jaz pet let nazaj.
»Izgubil sem vse, zaradi tebe in tvoje družine.«
»J-jaz ne vem, o čem govoriš.«
Izdajalci naj se družijo med seboj.
»Sara.«
Pogled dvigne k meni. »Kris je pravi za tebe.« Po njenem licu spet steče solza.
Zaradi drobnega tiska v pogodbi, ki so ga sklenile vse tri družine sem imel uničeno življenje. Izgubili smo veliko hišo in posestvo, ves denar in najhuje izgubil sem Saro in Krisa. Moj brat se je po tistem kmalu odselil, ostal sem sam. Bil sem brez prijateljev in ko je bilo možno sem se takoj odselil, pa če tudi je to staro srhljivo stanovanje od moje pokojne babice.
Stopim bližje k njej, pogled ima spet obrnjen v tla, njen obraz privzdignem, da me pogleda v oči.
Ne morem biti z njo, najini družini tega preprosto ne bi prenesli. Moral jo bom zapustiti, jo pustiti, da nadaljuje življenje brez mene.
»Poslušaj, sonček, Kris je tisti, ki te je vedno ljubil.«
»Ampak-«
»Česa ne razumeš? Moj plan je uspel. Zdaj me sovražiš, tako kot jaz tebe.«
Zmiguje z glavo.
»Tisto včeraj, tisti poljub. Vse sem planiral. Hotel sem, da ostaneš sama ker sem jaz ostal sam zaradi vas.«
Torba, ki jo je prej spustila na tla je silovito vzela iz tal in si jo nadela na ramo. Odšla je iz stanovanja, stala je že pri vratih nato pa se obrnila.
»Sovražim te.«

Za seboj je zaloputnila z vrati. In vse kaj se je zgodilo po tem je le preteklost. Ter spomini, ki jih ne bom nikoli pozabil.
Naslonim se na vrata in zašepetam.
*i*Adijo sonček*i*